Pogovarjali smo se z mag. Ryanom Hartnerjem, pravnikom, ki verjame, da je slovenska zastava, kot jo poznamo, zgolj ena od dveh legitimnih možnosti prikazovanja slovenskih zgodovinskih barv v njihovem priznanem zaporedju bela-modra-rdeča. V poglobljenem pogovoru nam je razkril svojo teorijo o nenavadni »ustavni anomaliji«, zamujenih priložnostih in preprosti geometrični rešitvi, ki bi nas lahko – po njegovem mnenju – v svetu naredila mnogo bolj prepoznavne in predvsem edinstvene, ne da bi se morali pri tem odpovedali svoji zgodovini.
Ko se človek pogovarja o državnih simbolih, se pogovor pogosto hitro prevesi v strastne razprave o zgodovini, politiki in čustvih. Zastava ni namreč ni zgolj kos blaga. Lahko bi rekli, da je koncentracija celotne zgodovine nekega naroda. Vendar pa je pogovor z Ryanom Hartnerjem drugačen. On ni umetnik, ki bi iskal nekakšno estetsko revolucijo, niti ni politik, ki bi nabiral populistične točke, pač pa je pravnik, natančneje magister pravnih znanosti, ki se je v preteklosti spogledoval z doktorskim študijem ustavnega prava.
In prav ta njegova pravniška natančnost ga je pripeljala do odkritja, ki se na prvi pogled zdi skorajda neverjetno: trdi namreč, da slovenska ustava, tisti temeljni akt naše državnosti in samobitnosti, v resnici opisuje – ali vsaj enakovredno dopušča – zastavo, ki je drugačna od te, ki plapola pred našimi uradnimi poslopji.
O takšnih pobudah smo pisali že večkrat. Toda njegova zgodba nas je pritegnila, ker se ne začne z željo po rušenju, temveč z opazovanjem. »Zdi se mi – z ženo sva zelo pogosto v tujini –, da Slovenija kot država v svetovnem merilu doživlja zaton,« nam je zaupal, ko ga povprašamo o motivih za njegovo raziskovanje. Zanj to ni politično vprašanje, temveč vprašanje prepoznavnosti in energije. »Nujno potrebujemo nov vzgonski veter. Moramo se torej nekako znova sestaviti in pokazati svetu, da zmoremo,« pravi.
Njegov predlog? Ne nova zastava. Ne novi simboli. Temveč pokončna drža. Dobesedno. Hartner predlaga vertikalizacijo slovenske zastave – prehod iz vodoravne v navpično postavitev barv, s čimer bi, kot pravi, »ne zgolj primerno, pač pa naravnost odlično rešili pereče vprašanje zdaj že kar pregovorne simbolne neprepoznavnosti in zamenljivosti naše zastave«.
Anomalija v šestem členu
Jedro njegove argumentacije je strogo pravno. Njegove raziskave so ustavnopravne narave in se naših simbolov lotevajo na najvišji ravni. Ko razlaga 6. člen Ustave Republike Slovenije, se zdi, kot da beremo detektivski roman, kjer je ključ skrit vsem na očeh.
»Kar je sprožilo mojo poglobljeno pravno raziskavo, je zares nenavaden in nedorečen način, kako so ustavodajalci zapisali ustavno določbo,« pojasnjuje Hartner. Ustava v drugem odstavku 6. člena namreč pravi: »Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro.«
Tu Hartner postane natančen. Opozarja na, po njegovem mnenju, »nejasno rabo pojmov širine in dolžine«, saj se zastave običajno določajo z višino in širino, kar popolnoma spremeni pomen nadaljnje ustavne določbe, da »vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave«. A še bolj zanimiva je njegova analiza postavitve grba. Pri trenutni, horizontalni zastavi je določba o eni (površinski) polovici grba v belem in drugi v modrem polju »dejansko in praktično neizvedljiva«, če želimo ohraniti ustavno skladnost. Grb ne more enakovredno segati v obe polji na način, kot ga določa geometrija horizontalnih pasov, ne da bi pri tem porušili razmerja. Če bi namreč želeli pri obstoječi horizontalno barvno razporejeni zastavi slediti ustavni določbi, bi za izračun točke enake površine zgornjega in spodnjega dela grba morali uporabiti izjemno zahtevno matematično formulo.
Zaradi matematične nezmožnosti natančnega izračuna te točke tudi nobena obstoječa horizontalno barvno razporejena zastava ne more biti popolnoma ustavna. »Vse to govori v prid vertikalne tribarvnice,« je prepričan Hartner. Zakonodajne določbe morajo biti v prvi vrsti izvršljive, še toliko bolj pa to velja za ustavne. Če pa barve postavimo navpično – bela, modra, rdeča – in grb umestimo na stičišče bele in modre, ustavni opis nenadoma postane kristalno jasen in z lahkoto izvršljiv. Grb dejansko sega z levo površinsko polovico v belo, z enakovredno desno polovico pa v modro polje. »Pravzaprav ena sama samcata beseda ustavnega zapisa ustvarja dvom, da morda ne gre za tribarvnico,« priznava Hartner, in to je beseda »gornjem« v zadnjem stavku ustavnega opisa.
Kljub temu pa je njegov zaključek jasen: »Celoten drugi odstavek 6. člena mnogo bolj kot horizontalno dvojčico opisuje njeno vertikalno različico – tribarvnico.« Za Hartnerja to ni napaka, temveč zares nenavadna in sila zanimiva ustavna anomalija. Kot da bi nam osamosvojitelji, tisti cenjeni pravniki in očetje države, hote ali nehote, ustavno zakodirali obe dvojčici naše zastave. Z nasmeškom doda svojo interpretacijo: »Kot bi nam želeli sporočiti: Izberite, če bo kdaj tako potrebno.«
Duhovi leta 2003
Ko Hartnerja vprašamo, zakaj ta ideja ni bila realizirana že prej, nas spomni na leto 2003. Takrat je bil razpisan javni natečaj za predloge možnih novih podob Republike Slovenije, ki pa se je končal neuspešno. Hartner analizira ta neuspeh s sociološko natančnostjo: »Slovenska javnost je zavzela večinsko stališče, da simbolnih sprememb ne želi.« Poudarja, da so ljudje želeli obdržati enake zgodovinske barve in obstoječi grb in da so to takrat javnomnenjske raziskave tudi jasno pokazale.
V peticiji so podpisniki takrat posebej opozorili na finančno plat takšne zamenjave s popolnoma novimi državnimi simboli, ki bi za seboj potegnila zamenjavo uradnih dokumentov. Strah pred stroški in izgubo identitete je bil močnejši od želje po popolni novosti.
Vendar pa Hartner vidi v letu 2003 še eno, bolj usodno napako. Na natečaju je sodeloval tudi cenjeni slovenski heraldik Valt Jurečič. Jurečič je predlagal vertikalno tribarvnico – prav to, o kateri govori Hartner –, vendar ji je dodal popolnoma nov grb. »Najbrž tudi zato njegov predlog ni bil sprejet,« ocenjuje Hartner. Ljudje niso zavrnili vertikalne zastave, zavrnili so »tujo« zastavo.
»Če bi predlog tribarvnice opremil z obstoječim grbom in bi se tak model zastave predstavil širši javnosti, bi bilo morda drugače,« razmišlja sogovornik. Tu leži bistvo njegovega predloga, ki ga imenuje sprememba brez spremembe. Ne predlaga torej revolucije, temveč evolucijo. Ohranjamo barve in njihovo zgodovinsko zaporedje, ohranjamo grb, spreminjamo samo orientacijo.
Hartnerjeva argumentacija pa presega zgolj pravne in zgodovinske okvire. V svojem raziskovanju se je povezal s številnimi pomembnimi osebnostmi in, kot pravi, skorajda vsi so pokazali navdušenje nad tribarvnico. Toda najbolj fascinantno je mnenje samega avtorja slovenskega grba, Marka Pogačnika.
Naj spomnimo, da Pogačnikov grb ni zgolj heraldični znak, pač pa je kozmogram – energetski simbol, zasnovan z namenom. Nobena država na svetu ne premore česa takšnega. Hartner omenja še naslednje Pogačnikovo stališče: »Grb je namreč dejansko zasnovan za tribarvnico. Njegov kozmogram je na trenutni horizontalni zastavi brez prave moči.«
Meje med barvami
Ob pogledu na trenutno zastavo Hartner opozori na podrobnost, ki jo večina spregleda. Grb nekako pomanjšan nemočno visi v zgornjem levem kotu zastave. Pri horizontalni postavitvi meja med belo in modro barvo nima nobene povezave s strukturo grba, kar je za kozmogram bistvenega pomena.
Pri vertikalni tribarvnici pa se zgodi preobrat. »Tribarvnica njegove zakodirane učinke podpira in potencira,« trdi Hartner. Pogačnik sam je zapisal, da vertikalna lega podpira grb, saj je meja med obema barvama identična z vertikalno osjo, okrog katere je grb zgrajen. Ta os, ki v kozmogramu povezuje Zemljo z vesoljem, postane pri vertikalni zastavi fizična realnost. »To je os, odločilna za kvaliteto življenja,« citira Pogačnika.
Za Hartnerja je to dokaz, da bi bila vertikalizacija slovenske zastave v dobrobit vsem nam. Zdi se mu, da bi bili kot narod zelo nespametni, če ne bi o tej opciji temeljito razmislili, sploh ker se s tem v nobenem delu ne bi oddaljili od zgodovinskih narodnih temeljev.
Skeptiki bi morda lahko rekli, da gre za novodobno izmišljotino, toda Hartner je pripravljen. Kot pravnik se opira na zgodovinske dokumente. Na primer na odlok cesarja Svetega rimskega cesarstva Friderika III. Habsburškega iz leta 1463 in ukaz z dne 15. avgusta 1916, objavljen v časniku Laibacher Zeitung.
»Ta dokumenta določata le redosled naših narodnih barv, ne pa tudi, kako naj bodo razporejene po ruti zastave,« pojasnjuje. Opozori na dejstvo, da je slovenska narodna zastava z vertikalno razporejenimi polji nastala de facto leta 1848 in da so jo oblikovali naši izobraženci na Dunaju ter da jo je v tej podobi študent prava Lovro Toman, kasneje poslanec v dunajskem državnem zboru, 7. aprila 1848 s svojimi prijatelji prvič izobesil pri gostilni Zlata zvezda v Wolfovi ulici v Ljubljani. Poudari pa tudi, da je potem minilo skoraj 150 let, da je njeno horizontalno razporeditev določil zakon o grbu, zastavi in himni leta 1994. Pred tem, v dneh pred razglasitvijo državnosti leta 1991, so člani posebne strokovne parlamentarne komisije za simbole na mizi imeli načrta obeh veksiloloških dvojčic.
Zakaj smo torej »spet« pristali pri horizontalni? Hartner je pragmatičen: »Nedvomno je, da so odločevalci leta 1991 izbrali zastavo s horizontalno razporeditvijo barvnih polj, ker so takšno vsi poznali, in najbrž je to pretehtalo.« Šlo je za odločitev v naglici zgodovine, ne za edino možno resnico. Danes, ko te naglice ni več, se lahko znova vrnemo k premisleku, je prepričan.
