»Letošnja sezona je za naše smučanje precej žalostna. Še dobro, da so si Žan Kranjec, Ilka Štuhec, Miha Hrobat in v zadnjem hipu še Martin Čater zagotovili nastop na finalu svetovnega pokala, sicer pa so sezono žal zaznamovali predvsem neuspehi ter poškodbe. Ker je še negotovo, kako bosta potekala rehabilitacija Andreje Slokar in Neje Dvornik in njuno vračanje v elito, ženske reprezentance po slovesu Ilke in Ane Bucik Jogan trenutno niti nimamo. Nobene garancije ni, da bo prihodnjo sezono že bistveno bolje. Razen Mihe Oserbana mlajših tekmovalcev in tekmovalk ni na vidiku. Nekoč smo morali imeti notranje kvalifikacije ne le za večja tekmovanja, ampak še za Fis tekme v soseščini, zdaj pa se bojim, da bo vse več tekem minilo brez naših predstavnikov, kar se v svetovnem pokalu že dogaja,« skrb vzbujajoče stanje opisuje Tone Vogrinec, tvorec prvih in največjih uspehov iz zlatih časov slovenskega smučanja.
Drugi časi
Oserban, ki je lani veljal za najboljšega med 18-letniki na svetu v tehničnih disciplinah, je na nedavnem svetovnem mladinskem prvenstvu, kjer bo lahko nastopal še prihodnje leto, sicer osvojil spodbudno deseto mesto v veleslalomu (v slalomu je odstopil), a poznavalci opozarjajo, da naš osamljeni jezdec, ki bi za razvoj potreboval veliko več skupnih treningov in primerjav s konkurenco, že malce izgublja zalet. »Miha prihaja iz Črne, ki nam je dala že veliko asov, in vsekakor obeta, a 10. mesta ni mogoče primerjati z nekdanjimi uspehi, ki smo jih imeli na mladinskih prvenstvih. Preskok iz ene generacije v drugo in na tekme višjega ranga ni lahek in lahko traja več let, pa še bolje bo treba delati kot doslej,« opozarja Vogrinec, ki se zaveda, da se je od nekdanjih časov zgodilo precej sprememb, ki niso v prid slovenskemu smučanju. Smučanje ni več naš paradni šport, smučarji pa ne več športni junaki, po katerih bi se mladi najraje zgledovali. Poleg tega je smučanje postalo tako drago, da si ga lahko privošči veliko manj otrok in njihovih staršev kot nekoč, povrhu vsega je zaradi pomanjkanja snega treba iskati proge za trening najmlajših vse dlje od doma.
»Vse to se je res spremenilo, a to ni glavna težava. Smučarski šport tudi prej ni bil tako zelo razširjen, da bi se z njim tekmovalno ukvarjale silne množice. Ključna razlika je v tem, da je imelo tekmovalno smučanje v okviru smučarske zveze Jugoslavije in kasneje Slovenije neki svoj sistem, po katerem se je od sredstev, ki smo jih dobili, ko so uspehi naših najboljših smučarjev pritegnili zanimanje sponzorjev, del takoj namenil za delo z najmlajšimi kategorijami. Sistemska rešitev je bila, da je smučarska zveza nekoč zagotovila najmlajšim selekcijam 50 dni snežnega treninga poleti. Tak sistem delitve sredstev je dolgo prinašal rezultate, a se je v zadnjem desetletju in več to spremenilo, saj se je ta veriga od reprezentanc do najmlajših kategorij prekinila. Denar, ki ga po zaslugi dobrega dela smučarske zveze niti ni manjkalo, se je vse bolj namenjal le reprezentancam, financiranje najmlajših kategorij pa se je prenašalo na starše in klube. S tem je počasi zamrla množičnost in ko ni bilo več dobrih rezultatov, je upadel tudi interes vlagateljev v ta šport. Če ni pravilnega, kvalitetnega in intenzivnega dela z dobrimi trenerji v najmlajših kategorijah, pride do luknje med generacijami, zaradi katere nas zdaj boli glava. Tako kot nekoč bi bilo treba že v najmlajših kategorijah delati selekcije in pri najobetavnejših otrocih razbremeniti starše in klube, ki imajo velike finančne omejitve. Še več denarja jemlje sedanja praksa zelo zgodnjega ustanavljanja individualnih ekip, ki hočejo imeti svoje trenerje, serviserje … Takšno drobljenje, ki je privedlo tudi do tega, da je mariborski Branik kot nekdaj najboljši klub razpadel na dva zasebna kluba z omejenimi možnostmi, je drago in neučinkovito. Prava pot bi bile torej selekcije in finančna razbremenitev že od najmlajših kategorij naprej. Je pa težava v tem, da traja pet do sedem let, preden se pokažejo prvi rezultati. Težko je zdaj najti sponzorje, ki so pripravljeni toliko časa financirati te skupine in čakati na prve rezultate, zato se lahko zgodi, da bo denarja na voljo manj kot danes. Težko je najti tudi trenerje, ki so pripravljeni delati na tako dolgi rok, saj se jim brez hitrih rezultatov pogodba lahko prekine že prej,« priznava Vogrinec, ki si želi, da bi bilo našim tekmovalcem za treninge namenjeno tudi več dobro vzdrževanih poligonov, ki si jih ne bi bilo treba deliti s turisti.
Sicer pa Vogrinec meni, da se alpsko smučanje srečuje s težavami in upadom zanimanja tudi drugje, in ne le pri nas. »Celoten smučarski šport se je znašel na veliki prelomnici. Na mnogih tekmah svetovnega pokala je komaj kaj gledalcev, pa še teh ne zanimajo vožnje tekmovalcev z višjimi številkami. Tudi TV-prenosi tekmovanj se končajo že dosti pred koncem tekmovanja. Mednarodna smučarska zveza bi morala čim prej poskrbeti za kakšne atraktivne novosti in spremembe, da se ne bi nekoč zgodilo, da bi nad smučanjem obupala še televizija, ki je zdaj s svojimi neposrednimi prenosi, ključnimi za sponzorje in športno industrijo, glavna zaveznica smučanja. Čeprav so smučarski skoki zdaj zaradi uspehov naš paradni šport, na marsikaterem prizorišču, denimo na Norveškem in Finskem, prav tako skoraj ni gledalcev. Največ jih je na novoletni turneji in pri nas, a tudi pri naših smučarskih skokih bo treba pravočasno poskrbeti, da po Prevcih in Lanišku ne bi prišlo do podobne generacijske luknje kot pri alpskem smučanju,« še svetuje starosta našega smučanja.
Mnenja bivših tekmovalcev
Sicer pa o vzrokih za krizo našega alpskega smučanja in poteh iz nje v zadnjem času veliko razmišljajo tudi naši nekdanji uspešni tekmovalci. »Najbolj pomembno je, kako se dela z mladimi. Slovenci smo veljali za inovatorje v alpskem smučanju, naši trenerji pa so bili tako dobri, da so se drugi učili od nas. To smo nekoliko izgubili, pa tudi entuziazem in željo po res trdem delu. Mogoče se dandanes trenerji in mladi športniki na nižjih, otroških ravneh niti ne zavedajo, koliko dela je treba vložiti v smučanje in v vsak šport,« meni Jure Košir, trikratni zmagovalec tekem svetovnega pokala in dobitnik bronaste olimpijske medalje, ki je v nedavnem pogovoru za naš časnik izpostavil še en vidik. »Mojim staršem je bilo veliko laže, saj sem imel od 12. leta naprej, ko sem se uvrstil v jugoslovansko pionirsko reprezentanco, krite vse stroške. Moja družina si ne bi mogla privoščiti, da bi za mladega smučarja namenjala več deset tisoč evrov, kot je treba zdaj.«
Njegov nekdanji smučarski in sedanji komentatorski kolega Matjaž Vrhovnik opozarja na še en razlog, ki vnaprej redči vrste mladih navdušencev za smučanje in je povezan z vse milejšimi zimami ter ponudbo vabljivejših športov. »Kako bo otrok, ki zdaj v mestu praktično ne vidi snega, sploh želel postati smučar? Gleda uspehe kolesarjev in Dončića, zato želi na kolo ali igrati košarko, pa še na trening mu ni treba daleč. Če človek želi biti dober smučar, mora sneg videti vsak dan,« meni nekdanji zmagovalec slaloma za svetovni pokal.
Zmago v slalomu za svetovni pokal je nekoč osvojil tudi Grega Benedik, sedanji predsednik organizacijskega komiteja Pokala Vitranc. »Mnogi starši mladih tekmovalcev sicer kažejo precej ambicioznosti in plačujejo svoje trenerje, a to je nesistemsko in nestrateško delo, ki vodi do prevelike razdrobljenosti in pomanjkanja timskega duha, brez katerega je precej težje uspeti. Nekaj bo treba spremeniti. Veliko bi pomenilo že to, da bi se pojavil neki žarek upanja v obliki kakšnega novega mladega talenta. Za tenis, ki ima pri nas precej manj tradicije od smučanja, je takoj zraslo zanimanje po nedavnem uspehu Žige Šeška na mladinskem grand slamu. Upanje mi vzbuja to, da se na našem tekmovanju Mini pokal Vitranc, ki ga imamo že deset let, vsako leto zbere 300 otrok do 10 let, ki jih spremljajo trenerji in starši. Tam se vidijo neki žar, duša, veselje. Tudi v klubu imamo kar močno ekipo otrok. A kasneje se ta žar nekako izgubi. Smučanje ni več tako priljubljeno kot nekoč, uspehov ni, zato je vse manj tudi navijačev, ki so bili navajeni precej boljših rezultatov. Treba je ohraniti domače tekme svetovnega pokala, saj je to nujno za preživetje našega smučanja. Denar od TV-pravic in pokroviteljev je ključen za našo smučarijo, poleg tega je to pomembno za zanimanje mladih za ta šport, saj se zanj odločajo zaradi navduševanja in zgledovanja po svojih junakih,« razmišlja Kranjskogorčan.
