»Prihodki so pravzaprav le kot nekakšno grmenje, pomembnejši je dež oziroma čisti dobiček,« ob novih mejnikih in rekordih največjega, najuspešnejšega in najpomembnejšega slovenskega podjetja pravi Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke. Na čelu novomeškega farmacevtskega velikana je že 22 let, torej še dlje kot njegov legendarni predhodnik Miloš Kovačič. V podjetje, ki mu ostaja predan že 44 let, se ponosni Dolenjec, ki lepo skrbi tudi za svojo zidanico in trto, poda vsako jutro ob petih iz Ljubljane. Bralci Nedeljskega imajo z najbolje plačanim slovenskim menedžerjem, ki je lani prejel zlati red za zasluge, nekaj skupnega: kot dolgoletni naročnik tudi on redno prebira naš časnik, najraje v tiskani obliki, čeprav se je čili 70-letnik že zdavnaj privadil tudi na digitalni svet.
Lani je Krka prvič presegla dve milijardi evrov prihodkov od prodaje in dosegla več kot 400 milijonov evrov čistega dobička, 13 odstotkov več kot leto prej. V čem je recept za uspeh v časih, ko geopolitične razmere nikakor niso naklonjene mednarodni trgovini?
»Saj v bistvu je zelo enostavno doseči uspeh, če je povezan z znanjem in trdim delom. Imamo več kot 13.000 sodelavk in sodelavcev, od tega jih je 42 odstotkov v tujini, in ogromna večina se jih zelo trudi in ima veliko znanja. Po 71 letih poslovanja smo z dvema milijardama dosegli pomemben mejnik in smo na to zelo ponosni. Veste, kako smo prišli do tega cilja? Pred 70-letnico podjetja smo izračunali, koliko sekund je to, in prišli do številke dobrih dveh milijard. Pa smo rekli, naj bo tudi plan zastavljen v znamenju številke dve: dve milijardi prihodkov, 20 milijard tablet … Tudi načrt za dobiček smo v teh časih, ko je res težko načrtovati, sestavili z nekaj simbolike. Za lansko leto smo rekli, naj bo po milijon evrov na dan, torej 365 milijonov. Če bi bilo prestopno leto, bi si zastavili 366 milijonov. No, zdaj ga imamo 401 milijon. Je pa geopolitična situacija v svetu res taka, da ne moreš vedeti, kaj te jutri čaka. Vseeno imamo zdaj cilj, da gremo proti trem milijardam.«
Leta 2010, ko je v časih splošne krize Krka zaradi svoje izjemne rasti dobila naziv zlate gazele, ste ravno načrtovali prvi preboj čez milijardo evrov. Bi si takrat lahko predstavljali, da boste v tako kratkem času presegli tudi dvakrat višji mejnik?
»Takrat smo bili presenečeni, da smo kot tako velik sistem dobili naziv zlate gazele, a smo res tudi hitro rasli kljub krizi. Teh je bilo kar nekaj. Že ko sem julija 1982 prišel v Krko, je bila kriza zaradi naših terjatev v Nigeriji, kamor sem potem šel in rešil vse Krkine terjatve. Nekaj let zatem je bila kriza ob padcu berlinskega zidu in spremembah na Češkoslovaškem, Poljskem in v Sovjetski zvezi, zatem še v Jugoslaviji. Kriza je bila tudi leta 1998, ko so nam prepovedali proizvodnjo in prodajo našega takrat glavnega izdelka enalaprila, potem pa se je začela še ruska gospodarska kriza s 300-odstotno devalvacijo rublja. Kar te ne ubije, te krepi, zato nas ne more nič več presenetiti. Niti to, da imamo že štiri leta napete razmere na nekaterih glavnih trgih.«
Ruski trg ostaja vaš največji, lani ste še povečali prodajo. Ali sankcije proti Rusiji ne otežujejo vašega tamkajšnjega poslovanja?
»Rusija je naš največji trg, sledijo Poljska, Ukrajina, Nemčija, Romunija, potem pa pridejo Slovenija, Skandinavija in tako naprej. V Rusiji smo prodajo, izraženo v evrih, povečali za 13 odstotkov. Zdravila so izvzeta iz sankcij, a brez vojne bi še bolje delali tako v Rusiji kot v Ukrajini. V Ukrajini smo na enaki ravni kot leto poprej, smo pa količinsko povečali prodajo. V obeh državah torej uspešno poslujemo s pomočjo naših sodelavcev, ki delajo v zahtevnih razmerah, saj je veliko težav, predvsem z logistiko. Ruska federacija ima 145 milijonov prebivalcev in nima veliko farmacevtske industrije, mi pa smo tam že 60 let. Priložnost in trg za nas tam ostajata, saj jih ne morejo kar preseliti v vesolje. Tudi Ukrajina je velika in pomembna država za nas.«
Evropska komisija in nekateri voditelji držav EU so želeli zaseči ruska denarna sredstva, kar bi lahko sprožilo povratne ukrepe, morda tudi zaseg vaše tovarne v Rusiji. Delnica Krke je takrat padla za petino in po umiku te grožnje hitro spet zrasla. Vas kaj skrbi, da se evropski politiki včasih ne zavedajo dovolj gospodarskih posledic svojih ukrepov?
»V Rusiji imamo tovarno v okolici Moskve in še eno podjetje, ki se ukvarja z marketinškimi aktivnostmi. Upam, da se bodo sedanje razmere tam čim prej končale, da bomo spet lahko ekonomsko sodelovali in nekoč spet imeli na voljo ustrezne energente. Politiki in diplomati naj se pogovarjajo, saj so za to plačani. To dogajanje je res vplivalo tudi na vrednost naše delnice, ki je začasno zdrsnila, a potem spet zrasla.«
Niste močni samo v vzhodni Evropi, ampak ste prodajo povečali tudi v zahodni Evropi in na Balkanu. Z rastjo se zatika le na čezmorskih trgih. Vas kaj ovirajo Trumpove carine?
»Na naših tradicionalnih trgih smo navzoči že 50 ali 60 let, pred več kot 30 leti pa smo šli z našimi zdravili tudi v zahodno Evropo. Prej smo tja izvažali le gobe in polže, odtlej pa tudi končne farmacevtske izdelke. Najmočnejši smo v Nemčiji, kjer imamo tudi tovarno, zelo močni smo tudi v Skandinaviji. Prav veselje mi je bilo tudi na Islandiji in Grenlandiji najti Krkina zdravila. Trumpove carine na nas ne vplivajo, saj nič ne izvažamo v ZDA. Do leta 2000 smo tja izvažali nekatere surovine in končne izdelke, potem smo se bolj osredotočili na tradicionalne trge, kar se je zdaj pokazalo kot pravilno. Ni pa rečeno, da ne bomo šli nazaj na ameriški trg. Lani se nam je v čezmorskih državah prodaja znižala za šest odstotkov, predvsem zaradi Irana, kjer smo navzoči že krepko čez 50 let, tamkajšnji položaj pa je v zadnjem času težaven. Čezmorska regija je za nas sicer majhna, a vsaka prodaja je dobrodošla.«
Krka ima kar 13.200 zaposlenih, večino v Sloveniji. Imate v razmerah skoraj polne zaposlenosti kaj težav s pridobivanjem kadrov ali so visoke plače in zgledna skrb za dobro počutje zaposlenih zadosten magnet, da je kandidatov za zaposlitev vedno dovolj?
»V Sloveniji bi lahko dodatno zaposlili še nekaj sto ljudi pri različnih delih, od neposredne proizvodnje do marketinga in prodaje, a Slovenija ni edina država, ki ima problem z iskanjem delovne sile. V večjem delu sveta so težave zaradi demografskih sprememb in staranja prebivalstva, še na Kitajskem zaradi nekdanje politike enega otroka čutijo te težave. V Evropi se sicer brezposelnost povečuje, saj lahko beremo o številnih stečajih v Nemčiji in Skandinaviji, zato bo delovne sile verjetno več na razpolago. Marsikdo je sicer zadovoljen s socialnim transferjem in si niti ne prizadeva pretirano, da bi šel v službo. Če ni dovolj delovne sile, je rešitev, da greš z delom proizvodnje na tiste trge, kjer je delovne sile dovolj. V Indiji skupaj s partnerjem gradimo tovarno, zato se nam tudi tam obeta velika rast. Po vsem svetu s Slovenijo vred smo lani na novo zaposlili dva tisoč ljudi. Več kot 150 jih je šlo v pokoj, nekaj je tudi pretoka, a v Sloveniji bistveno manj kot v tujini, čeprav je v zadnjih letih pri nas opaziti več selitev iz avtomobilske v farmacevtsko industrijo. V Sloveniji bi nam zelo pomagala tretja razvojna os iz Koroške čez Zasavje, saj bi tudi ljudi od tam lahko povabili, da pridejo delat v naše kraje.«
Koliko je povprečna plača v Krki? Ali sploh kdo ima minimalno plačo?
»Povprečje pri nas je zdaj štiri tisoč evrov bruto, torej okoli 2500 evrov neto. Povprečje ne pove veliko, saj pri segedin golažu nekateri dobijo več mesa, drugi pa bolj zelje. V tovarni zdravil seveda nimamo problemov z minimalno plačo in tudi ne z novo zakonodajo glede soudeležbe delavcev pri dobičku. Ne bomo pa hiteli s spremembami, saj svoj model sodelovanja delavcev pri dobičku že imamo. Zadnjih 20 let na pol leta izračunavamo uspešnost in ta nagrada se izplačuje 10. septembra z avgustovsko plačo, za drugo polletje pa 10. februarja z januarsko plačo, če je rezultat dober. V zadnjih 20 letih je vedno bil. V preteklem letu je vsak – člani uprave smo tukaj izključeni, ker imamo drugo obliko nagrajevanja – prejel poleg 12 plač še dve plači, skupaj torej 14 plač, poleg tega pa še dobrih 2400 evrov regresa in božičnico, ki jo sestavljata obvezni in variabilni del, skupaj dobrih 2500 evrov. Ključno sporočilo je, da moramo najprej imeti rezultate, potem pa lahko delimo. Bojim se, da se v zadnjem času v naši državi pogovarjamo predvsem o tem, kako bomo delili. V Krki se najprej dokazujemo z delom in z rezultati.«
Čeprav je Krka največji davkoplačevalec, v nasprotju s številnimi gospodarstveniki od vas nikoli ni bilo slišati pritožb na račun davkov, prav tako ne ob dvigu minimalne plače.
»Veseli smo, da smo veliki davkoplačevalci in da se z našim denarjem gradijo vrtci, šole, univerze, ceste in tako naprej. Z začetkom leta smo ob dvigu minimalne plače vsem zaposlenim povečali plače za 7,1 odstotka, saj je zaradi stimuliranja vseh plačnih skupin od prve do zadnje treba paziti, da se razmerja med skupinami ohranijo.«
Kot predsednik uprave največjega in najuspešnejšega podjetja ste tudi najbolje plačani menedžer pri nas. Verjetno prav zaradi uspešnosti Krke in zadovoljstva zaposlenih v javnosti ni slišati kakšnih pripomb ali očitkov o vaši plači. Ste jih vseeno kdaj zaznali?
»Med družbami, ki kotiramo na borzi in podatke o plači sploh damo v javnost, sem res najbolje plačan. Nekdo pač mora biti prvi, rezultate pa imamo, tudi v primerjavi s podjetji v tujini. Zavedam se, da to niso samo moji rezultati in da jih dosegamo skupaj vsi zaposleni, sem pa slučajno tukaj številka ena, tako da zaradi tega nimam nobenega slabega občutka.«
Koliko na vaše poslovanje sploh vpliva, kdo vlada v Sloveniji? Ker izvozite več kot 90 odstotkov izdelkov, ste verjetno najbolj odvisni od dogajanja na svetovnih trgih.
»V naši celotni prodaji 2,7 odstotka prispevajo Terme Krka, sicer pa od naše farmacevtsko- kemijske dejavnosti le 3,6 odstotka prodamo v Sloveniji. Dobrih 96 odstotkov gre torej v izvoz, zato smo res najbolj odvisni od tujine. V Sloveniji si želimo le normalne pogoje za ekonomsko delovanje in čim manj sprememb, da veš, pri čem si.«
Vedno ste poudarjali pomen samostojnosti in slovenskega lastništva Krke. Zdi se, da v zadnjih letih ni več toliko slišati o nevarnosti kakšnih tujih prevzemov kot nekoč. Je ta tišina zavajajoča in ali je mogoče, da se kakšna vlada ne bi zavedala pomena slovenskega lastništva Krke?
»Pred dvajsetimi in več leti je bilo kar veliko povpraševanja, da bi kdo lastniško vstopil v Krko oziroma jo prevzel, v zadnjem času tega ni več. Mi smo seveda vedno bili in smo še zagovorniki lastništva, ki je zelo razpršeno in pretežno v slovenskih rokah. Živimo v Sloveniji, tukaj je treba plačevati davke in razmišljati o naši prihodnosti. Tudi če bi se država odločila, da nekaj odproda, ima v rokah le dobrih 27 odstotkov Krke. Ugotavljamo, da zadnji dve leti Krkine delnice pridobivajo slovenske fizične osebe, in to je v redu, saj imajo Slovenci v bankah veliko depozitov.«
Manj je bilo v zadnjih letih slišati tudi o kakšnih tožbah med farmacevtskimi podjetji. Velike multinacionalke, ki si edine lahko privoščijo razvoj originalnih zdravil, so pogosto tožile proizvajalce generičnih zdravil, kot je Krka. Se je kaj spremenil odnos originatorjev do generikov ali ste le bolj previdni in izkušeni, tožbe pa manj odmevne in neuspešne?
»Odnos se niti ni spremenil. V našem poslu tožijo originatorji generike, generiki originatorje, pa tudi med seboj se jih veliko toži, a zelo pazljivo, da si ne bi povzročili kakšne pretirane škode. V polpretekli zgodovini smo imeli dve kar veliki zadevi, eno na izdelku enalapril, drugo na izdelku atorvastatin, a smo vse skupaj izpeljali uspešno. V bližnji prihodnosti ne pričakujem kakih problemov s področja intelektualne lastnine.«
Na kateri dosežek ste najbolj ponosni v času vašega vodenja?
»Na to, da nas je več kot 13.000 po vsem svetu. To je zelo veliko ljudi in družin, ki imajo kruh od tega. Pomembno je tudi, da v Sloveniji plačujemo davke. Smo kot nekakšen križanec med kravo in žirafo. Žirafe jedo travo v različnih krajih, ampak pomembno je, kje je krava in vime, ker se tam potem mleko molze. Država od nas dobi davke, Slovenci pa dividende, ki jih potem spet porabijo v Sloveniji. Na vse gledam bolj ekonomsko.«
Doštudirali ste na ljubljanski ekonomski fakulteti. Je kakšen ekonomist posebej vplival na vas med študijem ali kasneje?
»Moji profesorji so v glavnem že pokojni, tako da ne bi nobenega izpostavil. V tistih časih, ko sem študiral, torej v 70. letih, so bili vsi široko razgledani in so mi dali ogromno znanja. Seveda moraš potem s tistim znanjem v operativo, ki pa je kruta realnost, s katero se zdaj že 44 let ukvarjam v Krki.«
Krka je imela v dobrih sedmih desetletjih obstoja le tri direktorje. Boris Andrijanič jo je vodil 30 let, Miloš Kovačič 20, vi 22 let, sedanji mandat se vam izteče čez dve leti. Vaš predhodnik vas je kar nekaj časa vzgajal za naslednika. Kolikšen je zdaj nabor kandidatov za vašega naslednika?
»Jaz sem bil kar dolgo časa namestnik. Že od leta 1993 sem bil odgovoren za marketing, prodajo in finance, se pravi predvsem v vlogi tistega, ki je moral priskrbeti denar. V bistvu sem to še danes, le da pač pokrivam širše področje. Že v 90. letih smo začeli projekt razvoja ključnih in perspektivnih kadrov. V okviru tega nabora kadrov je več kot tisoč krkašic in krkašev, ki so se že izkazali pri svojem delu. V njih vidimo velik potencial in med temi jih je kar nekaj – številk ne bi izpostavljal – ki lahko jutri ali pa že danes brez težav prevzamejo delovno mesto, ki ga opravljam. Za to je poskrbljeno in verjamem, da bo tudi v bodoče na čelu nekdo, ki je zrasel v Krki. Naš pristop je vedno bil, da rekrutiramo notranje ljudi, ne pa da pripeljemo nekoga, ki sploh ne pozna notranjih razmer. To je tudi signal celotni ekipi 13.000 ljudi, da je mogoče narediti kariero tukaj in ni treba hodit drugam gledat, ali je trava bolj zelena. Ni.«
Lani vam je predsednica države podelila zlati red za zasluge. Kaj vam pomeni to visoko odlikovanje?
»To je bilo kar veliko presenečenje, saj nisem pričakoval zlatega, torej najvišjega reda za zasluge. Zavedam se, da je to zaradi Krke in da brez mojih sedanjih in bivših sodelavk in sodelavcev sam ne bi mogel nič narediti. Krka je kot firma že prejela dosti priznanj, zdaj sem ga pa še jaz in sem bil seveda blazno vesel. Pa še drugim krkašem se je dobro zdelo, saj vsi vedo, da je to nagrada Krki.«
Nekoč so vas vabili tudi, da bi prevzeli vlogo mandatarja vlade. Imate še kak drug izziv po izteku mandata v Krki?
»Ne, ne. Moja edina stranka je Krka in vse, kar je, je povezano s Krko. Rojen sem bil ob reki Krki, živel sem ob reki Krki, delam v tovarni Krka, vse je Krka.«
Rojeni ste v Brežicah, živeli ste v Novem mestu, kjer še vedno preživite največ časa, a v službo se menda vozite iz Ljubljane.
»Ko sem julija 1982 prišel v Krko, sem se zaposlil v Ljubljani, kjer imamo več kot 500 zaposlenih na različnih lokacijah. Do leta 2005 sem torej delal v Ljubljani, zdaj sem tam na začasnem naslovu, sicer pa sem Novomeščan. Vsako jutro grem iz Ljubljane v Novo mesto še pred peto uro, ko ni prometa, in tudi ko se popoldne vračam, je promet le v drugo smer. Vožnja s šoferjem je tako prav ugodna in hitra, sploh zdaj ko imamo avtocesto, ki je pred leti nismo imeli. Z zbujanjem pa ni težav, saj starejši itak ne moremo spati, ha, ha. Tudi v proizvodnji začnejo pred šesto uro, na našem največjem trgu, kjer so dve uri naprej, pa tako ali tako že na polno delajo. V Vladivostoku bodo naši sodelavci kmalu že šli spat.«
Vsako leto si vzamete čas za kakšno potovanje. Katero vam je najbolj ostalo v spominu?
»Potovanja so super. Imam to okvaro še iz študentskih let, ko sem delal v turizmu, po študiju pa sem bil nekaj časa pri Kompasu vodja potovanj za ameriške in izraelske turiste po Evropi. Tudi v Krki sem kot direktor marketinga in prodaje moral stalno potovati, v zadnjih letih pa to počnem turistično, predvsem v času kolektivnega dopusta, ki ga imamo v Krki 14 dni v avgustu. Potujem v bolj oddaljene kraje. Izredno zanimivo mi je bilo na Antarktiki, Kamčatka je fantastična, pa seveda Kenija zaradi živali in narave, Zanzibar v Indijskem oceanu, Tanzanija. Pred tremi leti smo bili na Grenlandiji, tako da imam vsaj predstavo, ko zdaj toliko govorijo o njej. Ogromno ozemlje, lepo urejeno zahvaljujoč pomoči, ki jo daje Danska pri organiziranju šolstva, sociale in vsega ostalega za tistih 56.000 ljudi.«
Kot pravi Dolenjec imate tudi svojo zidanico. Še vedno sami skrbite za trto?
»Še zmeraj se ukvarjam s tem. Škropim sicer ne več, ampak to dela sosed s traktorjem, jaz pa kosim travo in ob trgatvi skupaj z ostalimi člani družine in prijatelji vse poberemo in naredimo mošt, ki potem 11. novembra postane vino. Takrat imamo tudi v Krki še vedno praznik, nekoč se je začel 11. 11. ob 11. uri, zdaj pa se zunaj delovnega časa ob 14:15 zberemo v naši zidanici na Trški gori, kjer se zahvalimo letini in vsemu. Vinograd, ki sem ga dobil po očetu, on pa po starem očetu, pa imam nad vasico Podbočje. Če tistega vinograda ne bi obdeloval, bi sosedje rekli, da imam dve levi roki. Tam okrog se skoraj vsi pišemo Colarič in vsi delamo v vinogradu.«
To je torej recept za ohranjanje vitalnosti.
»Ja, to pomaga. In bicikel. Kolesariti sem začel še pred uspehi Rogliča in Pogačarja, v teh letih pa si seveda pomagam z elektriko. Vseeno pa je treba kar dobro vrteti pedala, saj vedno hočemo čim prej iz kraja v kraj.«
