Jaka Blažič, član zlate košarkarske reprezentance iz leta 2017, je letos, pri 35 letih, potegnil črto pod nastope v reprezentančnem dresu s številko 11, a doživlja novo prebujenje kot kapetan prerojene Cedevite Olimpije, ki je novo sezono začela najbolje doslej. Tekme nekdanjih reprezentančnih kolegov zdaj spremlja le po TV in trpi, se jezi in veseli skupaj z nami, običajnimi gledalci.
Ste si po TV pogledali tekmi v kvalifikacijah in ali je to lažje ali težje kot biti zraven na igrišču?
»V bistvu je še težje le gledati, saj si v kakšnih trenutkih želiš biti na igrišču in pomagati, ko se tekma odloča. A drugo tekmo proti Švedski sem si lahko ogledal kar sproščeno in brez stresa. Res sem bil zadovoljen s predstavo mladih fantov in nekaterih bolj izkušenih. Prikazali so lepo igro in zasluženo dosegli pomembno zmago.«
Je bilo težko sprejeti odločitev, da ne boste več igrali za reprezentanco?
»Mislim, da je bil kar čas za to odločitev. V reprezentanci sem doživel praktično vse, bilo je veliko pomembnih, dramatičnih tekem, lepih in slabih trenutkov ter dogodkov. Na koncu sem kar z lahkoto sprejel odločitev in ni mi žal. Vesel sem, da so drugi fantje že pokazali, da lahko igrajo namesto mene, in je potem še veliko lažje.«
Najlepši dogodek je bil osvojitev naslova evropskih prvakov. Se večkrat spomnite na to?
»Seveda se v mislih še kdaj vrneš tja. Tudi v družbi s prijatelji ali reprezentanti se še pogovarjamo o tem in zmeraj je lep občutek. Spominjam se ne le finalne tekme in dviga pokala, ampak celotnega poletja od začetka priprav do konca prvenstva. Ko smo se na začetku zbrali, nihče ni niti sanjal o tem, da bomo tako enostavno in brez poraza prišli do naslova, a smo verjeli, da smo tega sposobni. Tisto poletje se je vse poklopilo.«
Pol minute pred koncem finala, ko sta bila izčrpani Goran Dragić in poškodovani Luka Dončić na klopi, ste z nasmeškom stopili na črto za proste mete in oba zadeli. Tista vaša samozavest je gledalce kar pomirila in prepričala, da je zmaga res naša.
»Takrat smo bili že vsi prepričani, da bomo osvojili naslov. Tisto poletje je bilo zelo pomembno, da je vsak sprejel svojo vlogo. Prišli smo iz različnih klubov in z različnimi pričakovanji, a istim ciljem. Trener Kokoškov je naredil res dobro delo, ko je vsakemu posebej že leto prej na kvalifikacijah povedal, kakšno je njegovo mesto v reprezentanci. Vsi smo to lepo sprejeli in edino na tak način lahko v tako kratkem času potem res kaj dosežeš. Imaš le dva, tri mesece in v tem času nam je uspelo sestaviti mozaik.«
Takrat ste prvič spoznali Luko kot soigralca. Vam je bilo takoj jasno, za kak biser svetovne košarke gre?
»Imel sem ga priložnost spoznati že leto prej v španskem prvenstvu, ko sva oba igrala tam, on v Realu, jaz v Baskonii. Nekajkrat sem igral proti njemu in že takrat je kazal poteze, zaradi katerih sta v superlativih o njem govorili vsa Španija in Evropa. Ko smo videli še, kako deluje na treningih in kakšno je njegovo razmišljanje zunaj igrišča, je bilo takoj jasno, da gre za nekaj posebnega, in to danes tudi dokazuje.«
Ali kdaj v živo spremljate njegove predstave v NBA ali se preveč zavedate pomena spanca?
»Med rednim delom lige bolj malo spremljam NBA, le zjutraj pogledam kratke povzetke Lukovih tekem in najboljših potez, ponoči pa je težko vstati. Laže je ob nedeljah, ko so te tekme po našem času ob devetih zvečer, tedaj si jih vedno pogledam. Ko se začne končnica, pa se kdaj tudi odrečem spancu in si pogledam kakšno dobro tekmo. Sicer sem pa velik ljubitelj evrolige in zelo rad gledam te tekme.«
Kdo je bil vaš vzornik v košarki?
»Ko smo odraščali, je bil glavni Michael Jordan. Takrat smo si lahko le občasno pogledali posnetek kakšne tekme na videokaseti, ponavadi Chicago Bullsov, ki so bili takrat najboljši, zato sem v mlajših letih sanjal, da bi bil nekoč kot on.«
V reprezentanci niste nosili njegove, ampak številko 11, menda zaradi hokejista Anžeta Kopitarja.
»Res je. Kopitar ima enajstico, pred mano pa jo je v reprezentanci najprej imel tudi Goran Dragić. V klubu sem imel osmico, a je veliko več pomenila Edu Muriću, zato sva se dogovorila, da mu jo odstopim. Ker je imel Dragić že novo številko, je bila prosta enajstica, ki sem jo potem nosil od začetka do konca reprezentančne kariere.«
Poleg Kopitarja od drugih športnikov občudujete tenisača Novaka Đokovića.
»Spoznal sem ga v Beogradu, saj nas je dostikrat prišel podpret na tekme Crvene zvezde. Tudi zdaj, deset let pozneje, igra na vrhunski ravni in premaguje pol mlajše od sebe. To pove vse o njegovi mentalni in fizični pripravljenosti ter o njegovem pristopu k športu, ki nam je lahko za zgled.«
Odlično pripravljen je tudi LeBron James, ki bo kmalu dopolnil 41 let. Do kdaj bi sami igrali košarko?
»Odločal se bom od sezone do sezone. Za zdaj mi telo še služi in lahko konkuriram tem mladcem. Košarka je iz leta v leto bolj fizična igra, zato bolj do izraza pridejo atletski fantje. Potrebno je zelo veliko treninga zunaj terena, v fitnesu in na atletski stezi, da lahko obdržiš pripravljenost, zato bom po vsaki sezoni ocenil, kdaj bo čas za konec.«
Cedevita Olimpija ima odlično sezono, saj je na vrhu v ligi ABA in evropskem pokalu. Nedavno ste rekli, da ste srečni, da igrate v taki ekipi. Čemu pripisujete uspeh?
»Zelo pomemben je trener Zvezdan Mitrović, ki je vsakemu igralcu namenil vlogo, v kateri se dobro počuti. Imamo le nekaj porazov, večino tekem smo dobili brez živčnih končnic in lepo plujemo v želeni smeri. Tisto srečo sem občutil predvsem po tekmi s Crveno zvezdo, ko je bilo vzdušje v dvorani najboljše v tej sezoni. Če je dvorana polna navijačev, ki nas spodbujajo in pomagajo k zmagi, je užitek še večji.«
Obisk je vse večji, navdušenje navijačev tudi. Ali vam v mestu kdo kdaj čestita ali se to v Ljubljani ne dogaja?
»Pri nas so ljudje bolj zadržani kot v katerih drugih mestih, kjer sem igral. Tu imaš res svoj mir, kar mi je všeč, ker sem bolj tak človek, da ne uživam ravno v pozornosti. Sem pa vesel, da je gledalcev vedno več, da glasno navijajo in izkazujejo pripadnost klubu, saj je tako veliko laže dosegati uspehe.«
Kje ste se med igranjem v tujini najbolje počutili?
»V bistvu povsod, saj sta mi vsak klub in vsaka država nekaj dala. Najbolj mi je v srcu ostal Beograd, ki je bil moja prva izkušnja. Bil sem mlad, brez posebnih pričakovanj in pritiskov v življenju, ko lahko živiš nekako iz dneva v dan, kar v starejših letih ni več mogoče. A lepo mi je bilo tudi v Španiji in Turčiji. V slednji sem imel najtežje obdobje, saj sem zaradi poškodbe hrbta ostal le eno leto, a družina je bila z mano in imeli smo se fino ter kot drugje spoznavali nekoliko drugačno kulturo.«
Bi svoji petletni hčerki nekoč priporočili vrhunski šport?
»Imela bo mojo podporo, kakor koli se bo odločila in kar koli bo želela početi. Gotovo je ne bom usmerjal v šport samo zato, ker bi želel, da bo športnica. Podpiral jo bom tudi, če ji bo bolj všeč kultura ali kar koli drugega.«
Vi se športu niste mogli izogniti, saj je bil oče smučarski trener, mama in sestra odbojkarici, dedek pa hokejist. Kako ste se odločili za košarko?
»Doma na Bledu sem bil obkrožen s samimi športniki in tudi sam sem bil navdušen nad športom, ki je bil vedno na naši televiziji. Najprej sem začel trenirati hokej kot naš ata, ki pa mi je pred hišo postavil tudi koš, kjer sem začel igrati košarko. Na koncu mi je bila bolj všeč, pa sem se odločil za to. In se je to izkazalo za pravilno, saj sem se med 18. in 19. letom tudi hitro potegnil čez 190 centimetrov višine.«
Kateri trenerji so vam najbolj ostali v spominu?
»Težko je izpostaviti samo kakšnega, saj mi je od mladinskih kategorij naprej vsak trener kaj dal. V poklicno košarko me je vpeljal Aleksander Sekulić, ki je bil moj prvi trener pri članih Triglava, v Slovana me je pripeljal Miro Alilović, potem sem šel k Sašu Filipovskemu v Olimpijo. Kasneje so me trenirali še Radonjić, Pešić, Kokoškov, Mitrović, pa še koga sem izpustil. Vsak mi je dal precej znanja, mi privzgojil delovne navade in vsakemu sem hvaležen.«
S selektorjem Sekulićem je bilo v javnosti precej nezadovoljstva, zlasti po zapletu z Zoranom Dragićem.
»Res je bilo čutiti precejšnje nezadovoljstvo v javnosti in nasprotovanje temu, da ostane trener, a na koncu so na prvenstvu naredili odličen rezultat. Bili so praktično le eno žogo ali nekaj sodniških odločitev oddaljeni od polfinala, kar je bil izreden uspeh. Zdaj ima spet priložnost, da dokaže, da ni slab trener. Glede odločitve o Zoranu Dragiću težko govorim, saj ne poznam ozadja. A Zoran je moj prijatelj in je veliko dal za to reprezentanco, zato mi je bila odločitev o njegovem črtanju iz reprezentance čudna. Vseeno pa je trener šef, ki se ima pravico odločiti, kot meni, da je najboljše za reprezentanco.«
Ne veljate za igralca, ki bi se razburjal ob sodniških odločitvah. Kako vam to uspeva in kakšen nasvet bi dali mnogim, ki jim to ne gre?
»Na terenu se poskušam nekako izklopiti, saj na sodniške odločitve ne morem vplivati, hkrati pa negativno vpliva name, če se razburjam in izgubim osredotočenost na igro. Seveda pa me zelo boli še po tekmi, ko se spomnim, na kakšen način so sodili. Tudi zdaj, ko ne igram in le še gledam reprezentanco, se doma kar razburjam, ker mi ni vseeno. A dopovedujem si, da so tudi sodniki ljudje, ki hočejo najboljše, a se jim dogajajo napake kot letos proti Nemčiji. Res škoda, saj so bili naši pripravljeni za še več. Prvenstvo so začeli slabo, a so se očitno po pogovorih povezali, imeli dobro energijo in dihali drug za drugega. Ko ti to kdo vzame, seveda boli.«
Imate načrt, kaj bi počeli po karieri?
»Zdaj sem povsem osredotočen na košarko, seveda pa proti koncu kariere že razmišljaš, v čem bi se našel in kaj bi lahko počel. Rad imam košarko, a po drugi strani se malo nasitiš obrazov, ki jih vsak dan srečuješ že toliko let. Morda potrebuješ nekaj oddiha, da spet postaneš lačen košarke, zato ne izključujem možnosti, da postanem trener ali delavec v košarkarskem klubu, ne vem pa še natančno, kaj bo moje poslanstvo.«
Je še kaj želje po smučanju, s katerim ste se ukvarjali, a pogodbe ne dovoljujejo tako tveganega hobija?
»Kar veliko sem smučal v mlajših letih, zato bi rad spet stopil na smuči. Poklicni košarkarji imamo zase le poletje, vse druge letne čase pa namenjamo košarki, zato trpijo naše družine in prijatelji. Kakšno leto bom po zaključku kariere gotovo namenil samo za to, da se posvetim tem ljudem.«
V prednovoletnem času za to še ni priložnosti?
»Tudi v tem času je kup tekem in dogodkov, zato se za nas ničesar ne spremeni. V tem bolj veselem vzdušju, ko se veliko dogaja, je treba tudi imeti določeno zavoro, da si dovolj spočit za treninge in tekme. Bomo pa tudi mi proslavili božič in novo leto. Če bomo seveda prišli pravočasno domov, saj lani ob koncu leta naše letalo zaradi slabega vremena ni moglo vzleteti po tekmi v Beogradu, letos pa bomo dan prej še v Grčiji.«
