Zgodilo se je nekaj doslej nepredstavljivega. Kljub stoletja dolgim prepirom, kdo so pravi lastniki več delov Biblije, v glavnem napisane sredi četrtega stoletja našega štetja, lahko zdaj vsak, ki ima dostop do računalnika, vidi te bolj ali manj nedotaknjene, a tako pomembne izvirne spise na spletu www.codexsinaiticus.org. Pa ne le to, opremljeni so tudi z izbranim prevodom in komentarji, zato so takoj zbudili izjemno zanimanje.
A kako je do tega prišlo? Deli Novega testamenta so namreč na štirih različnih mestih: prvi je v Britanski knjižnici v Londonu, drugi v Univerzitetni knjižnici v Leipzigu, tretji v Ruski državni knjižnici v Peterburgu in četrti v starodavnem samostanu Svete Katarine na gori Sinaj, kjer so se ti rokopisi prvič pojavili. Da so zdaj vsi deli vsaj na spletu združeni, so zaslužne vse štiri ustanove. Samostan na Sinaju je privolil v sodelovanje, a šele, ko so mu zagotovili, da ne bodo spodbijali dejstva, da je prav on moralni lastnik spisa, znanega pod imenom Codex Sinaiticus. Vse štiri strani so se tudi strinjale, da bodo temeljiteje preučile zgodovino tega dokumenta.
Razkropljeno naokoli
A zakaj so se strani knjige znašle na tako različnih mestih? Glavni del tega na srečo še obstoječega in neprecenljivega besedila na pergamentih je iz samostana Svete Katarine v 19. stoletju na zelo sporen način odnesel učenjak Constantin von Tischendorf v Rusijo. Toda leta 1933 je Sovjetska zveza nekaj teh pergamentov prodala Britaniji, kjer so jih sprejeli z velikim navdušenjem. Nato so po naključju v severni steni samostana na Sinaju leta 1975 našli še 12 listov in 40 fragmentov rokopisa. Pred nekaj meseci pa je grški študent medicine Nikolaos Sarris, ko je pregledoval platnice nekega grškega rokopisa iz 18. stoletja, opazil, da je na zadnji strani platnic prilepljen pergament, ki bi po njegovem morda lahko bil del sinajskega kodeksa. Pozneje so ugotovili, da gre tudi pri tem skoraj zagotovo za del rokopisa iz samostana Svete Katarine.
Vir božjega razodetja
Biblija ali Sveto pismo je seveda zbirka spisov, ki jih imajo krščanske cerkve, delno tudi judovska vera, za vir božjega razodetja. Obsega hebrejsko Staro zavezo in grško Novo zavezo. Spisi Stare zaveze so nastajali celo tisočletje in bili večkrat predelani. Nekaj se jih je ohranilo samo v grškem prevodu. Knjige Nove zaveze pa so bile verjetno že takoj po nastanku večkrat prepisane, njihova vsebina pa pozneje večkrat prilagojena razvoju krščanstva. Najpomembnejši rokopisi Nove zaveze so: iz 4. stoletja Codex Sinaiticus in Codex Vaticanus, iz 5. stoletja Codex Alexandrinus in Codex Ephraimi rescriptus. Najstarejši prevod Stare zaveze je grška Septuaginta, nato sta tu še latinska prevoda Itala in Vulgata. Luthrov nemški prevod Stare in Nove zaveze, ki so ga sprejele protestantske cerkve, sodi v 16. stoletje, Dalmatinova Biblija iz leta 1584 pa se ravna po nemškem prevodu. (jt)
