Ko so inženirji novembra v orbito poslali satelit Sentinel-1D, je bilo vzdušje v nadzornem centru slavnostno. Bilo pa je, kot so takrat poročali mediji, čutiti tudi nujnost. Takšen satelit bi moral namreč poleteti že davno prej. Medtem ko se svet na tleh ukvarja z geopolitičnimi pretresi, se visoko nad nami odvija drugačna vrsta nadzora – tista, ki ne dopušča političnega sprenevedanja. Prve slike, ki jih je satelit poslal nazaj na Zemljo so bile opozorilo o krhkosti našega sveta — od taljenja ledu na Antarktiki do nepredvidljivih voda Ognjene zemlje v Južni Ameriki.
Evropska vesoljska agencija (ESA) s programom Copernicus ne gradi zgolj znanstvenih instrumentov, pač pa živčni sistem planeta. Sentinel-1D, najnovejši član te družine, je zamenjal svojega predhodnika Sentinel-1A in s tem zagotovil, da bo evropsko oko ostalo odprto vsaj še naslednje desetletje. Toda to, kar vidi, bi nas moralo skrbeti.
Več kot fotografija
Za laično javnost so satelitski posnetki pogosto lepe fotografije iz vesolja. Toda za Piera Bargellinija, vodjo programa Copernicus pri ESA, so ti podatki jezik, v katerem Zemlja sporoča svoje zdravstveno stanje. Sentinel-1D ne uporablja navadnih kamer, temveč napredno radarsko tehnologijo s sintetično aperturo (SAR). To mu omogoča, da vidi skozi oblake, dim in temo, kar je ključnega pomena za opazovanje polov v dolgih zimskih nočeh.
»Te slike so nam dale dve bistveni informaciji,« je nedavno za italijanske medije pojasnil Bargellini, ki je izstrelitev opisal kot čustveni vrhunec dela tisočih evropskih znanstvenikov. »Prvič, potrdile so izjemno tehnično stanje instrumentov. Drugič, in to je ključno, znova so potrdile, da so polarna območja kritična točka za zaznavanje učinkov onesnaževanja in podnebnih sprememb.«
Slike, ki so prispele iz orbite, niso statični posnetki. So pokazatelj pospešenega spreminjanja okolja, ki ga človeško oko s tal ne more zajeti v celoti. Radar ne laže: premiki ledu, spremembe v vegetaciji in dvigovanje gladine so zabeleženi z milimetrsko natančnostjo.
Nezakoniti ribolov
Vendar pa Sentinel-1D ne gleda samo ledu. Njegov pogled je uprt tudi v oceane, kjer se odvija vse bolj zapletena igra mačke z mišjo. V dobi sankcij in nezakonitega ribolova postajajo morja poligon za ladje, ki ne želijo biti najdene.
Tu nastopi tehnološka simbioza. Vsaka ladja bi morala oddajati svoj identifikacijski signal. Toda kaj se zgodi, ko kapitan ta signal ugasne? Za navadne sledilne sisteme ladja izgine. Za Sentinel-1D pa postane še bolj vidna.
Če ladja ne oddaja signala, satelit pa jo kljub temu fizično vidi na radarski sliki, je to izjemno pomembna informacija. To pomeni, da tista ladja nekaj skriva.
Poglejte si izstrelitev satelita:
Ta zmogljivost je ključna za sodobno pomorsko varnost. Od tihotapljenja nafte do nelegalnih prehodov meja. Vesoljska tehnologija postaja nepogrešljivo orodje organov pregona in obveščevalnih služb. To ni več le znanost o okolju, pač pa je postala geopolitika v realnem času.
Izstrelitev Sentinela-1D tako ne predstavlja tehnološkega mejnika, temveč spremembo paradigme v tem, kako človeštvo upravlja s svojim planetom. Opazovanje Zemlje ni več akademska disciplina, rezervirana za inštitute. Postalo je dinamičen proces, kjer so podatki na voljo na zahtevo – najsi gre za civilno zaščito, ki se odziva na poplave, ali za mornarico, ki išče sumljiva plovila.
