Aha, pravite, da me ne poznate. Zato naj se vam najprej predstavim! Sem Ab-origin. Aboridžin. Človek iz originala. Prav to namreč pomeni naše ime. Kako mi je v resnici ime, ni pomembno. Morda mi lahko rečete kar zadnji Aboridžin. Sicer pa izviram iz plemena Kenguru.
V teh dneh, ko je pri nas vroče, pri vas pa znosno hladno, vam bom povedal deset zgodb. Zgodbe, ki so zapisane v rdečem avstralskem pesku. Naše stare zgodbe so namreč takšne, da so že tisočletja vedno enake, pa vendar jih pesek zapiše vedno drugače. Ravno toliko drugače, kot je drugačen puščavski veter, ki zmeša zrnje med seboj.
Vse naše zgodbe so ustvarjene iz resnice. Zapisane so v spominu naših prednikov, ohranjene so v srcih naših plemen, so del naše skupne duše, raztresene po vsej rdeči zemlji. Zato so to zgodbe z dušo. Beli človek je dušo velikokrat izgubil, mi pa jo še imamo. Zato se vam bo na prvi pogled zdelo, da to niso vaše zgodbe. Toda vsaka zgodba iz zemlje je tudi vaša zgodba.
Zgodbe izvirajo iz našega skupnega sanjskega časa. In kaj je to? Naš sanjski čas je čas naših prednikov. Čas, ki živi v vsakem zrnu peska, v vsakem drobcu zemlje, v vsaki rastlini, v vsakem drevesu, v vsakem bitju. Dobro je, da si zapomnite, da nasploh vse naše stvari, oprijemljive in neoprijemljive, izvirajo iz sanj. Sanjski čas nas uči, da ima prav vsako zrno peska, vsak drobec zemlje, vsaka rastlina, vsaka žival, vsako živo bitje svojo dušo. In kar ima dušo, mora vse dneve pod soncem in pod zvezdami živeti v sožitju z njo.
Sanjski čas je bil, traja in vedno bo. Tako kot vedno živi naša zemlja, vedno živi naša duša. Samo prek zemlje pa se lahko povežemo tudi z dušami svojih prednikov. V nasprotju z belim človekom naša zemlja ne pozna lastnika. Rdeča avstralska zemlja ni bila nikoli naša last in nikoli ne bo. Ne moremo je prodati drugim, ne moremo je odstopiti belemu človeku, ne moremo je zamenjati za kar koli drugega na svetu. Tako kot so zgodbe iz peska samo last sanjskega časa prednikov, je tudi sanjski čas samo dediščina vseh nas.
Nam, prvotnim prebivalcem pete celine, mnogi na kratko pravijo samo avstralski domorodci. Res smo se vsi rodili doma, tukaj, na svoji rdeči zemlji. V Avstralijo smo menda pripluli iz morskih daljav v čolnih iz lubja. Pred 40.000 leti, ob koncu zadnje ledene dobe. Pripluli in ostali. Ostali v tej pusti rdeči deželi, med izsušenimi koriti rek, med nizkimi grmiči, v tako imenovanem bušu, v redkih zelenih oazah ob neskončnem morju. Ker se naš način življenja in naša kultura v tisočletjih nista nič spremenila, nas imajo mnogi za kamenodobnega človeka. Človeka, ki niti ni pravi človek, temveč napol opica. Pa čeprav v Avstraliji ni opic. Res pa je tudi, da so Avstralijo pred dobrimi dvestotimi leti na novo odkrili belci in od tedaj naprej smo zanje neke vrste opice. Pravzaprav polopice, polljudje. Hkrati sta menda obstajala homo sapiens in homo neanderthalensis. Nekateri pravijo našim prednikom avstralopiteki. Južne opice. Po Darwinu smo sploh ena od vmesnih živalskih vrst. Črna vrsta, ki jo beli človek že dobrih dvesto let zatira, sramoti, uničuje in brez pomisleka pobija. Vse to pač dela kot z manjvredno raso oziroma s polopicami oziroma s polljudmi.
»Iz Avstralije mi v kletki pripelji vsaj enega črnuha, enega Aboridžina! V košari mi prinesi domov vsaj nagačenega Aboridžina, če že pravih opic tam spodaj ni! Aboridžini imajo menda najmanjšo lobanjo na svetu, zato mi, lepo prosim, enega ubij, in mi domov prinesi vsaj njegovo lobanjo!«
Tako so svoje pomorščake prosili Angleži, prav tisti Angleži, ki so nas pred dobrimi dvestotimi leti – odkrili! In še ena malenkost! Čeprav smo staroselci, smo bili vse do nedavnega izbrisani. Preprosto nas uradno ni bilo. Ko pa so nas prisilno civilizirali, so se moji bratje in sestre, očetje in matere, začeli predajati alkoholu in mamilom. Čeprav smo ljudje z najstarejšo kulturo na svetu, čeprav smo edini, ki enako živimo že 40.000 let, čeprav govorimo več kot dvesto jezikov in petsto narečij, nas imajo za navadne divjake. Za domorodce, ki povsod delajo težave. V najboljšem primeru smo plemeniti divjaki.
A vse to nam ni mar. Aboridžini vemo, da je bila na začetku, da je zdaj in da vedno bo glavna samo – zemlja! Naša rdeča zemlja. Zemlja kot mati in hči, oče in brat. Zemlja, iz katere sta zrasla pleme in sosednje pleme. Zemlja, ki ji nekateri rečejo puščava. Zemlja, katere del smo. Zemlja, ki ni naša zemlja, ampak smo mi sami njeni otroci. Pa čeprav nekateri tej zemlji pravijo puščava. Zemlja, ki je življenje, zemlja, ki je zrak, voda, nebo. Zemlja, v kateri živi duh naših štirideset tisoč let starih prednikov. Središče te zemlje, pravzaprav popek, pa je gora Uluru, ki – gledano z očmi belcev – v dolžino meri nekaj več kot tri kilometre, široka je malce več kot dva, visoka pa komaj tristo metrov. Gora, ki vsako minuto spreminja svojo barvo. Najlepša je ob sončnem zahodu. Tedaj se v njej prebudijo tudi vse pradavne zgodbe prednikov.
Kako pa beli človek ravna z zemljo, veliko povedo tudi njegovi tako imenovani atomski poskusi in igračkanja z njimi. Ob koncu druge svetovne vojne je z dvema atomskima bombama uničil več kot dvesto tisoč človeških življenj. Pozneje pa se mu je za preizkušanje atomskih bomb zdela najbolj primerna naša avstralska puščava, naša sveta rdeča zemlja.
Pri tem so imeli angleški znanstveniki veliko prednost pred drugimi tudi v tem, da so bili vsi preprosto prepričani, da mi ne obstajamo. Ko so ponekod človekoljubi vendarle opozorili, da so tu in tam v puščavi tudi naša polnomadska plemena, ki so zdaj tu, zdaj tam, je beli človek v krogu več deset kilometrov izvedel tako imenovano hitro akcijo. V nekaj tednih so polovili nekaj sto domorodcev in jih brez možnosti pritožbe – atomski poskusi so seveda višji cilj – stlačili v zasilna bivališča, v nekakšna taborišča. Bili so celo tako širokogrudni, da so jim dali jesti, za otroke so na hitro organizirali šolo, umetniško nadarjenim pa so dali celo platno in čopiče, s prošnjo, naj rišejo tiste svoje packarije, ki jim pravijo zemljevidi zgodb.
Ker so naša plemena ves čas v premikanju, seveda niso polovili niti polovice mojih rojakov, sicer pa beli človek niti ni imel tega namena. Glavno je bilo, da si je pred očmi svetovne javnosti opral roke.
Prvič se je to zgodilo 15. oktobra 1953, torej komaj osem let po strahovitem pokolu na Japonskem. Beli človek je tokrat razstrelil desetkilotonsko atomsko bombo. Eden od znanstvenikov, navdušen nad lastno močjo, je ob tem izjavil: »Kakšen fantastičen dan, kakšna simbolika! Danes se je na avstralskih tleh združilo novo in staro. Še posebno fantastičen pa je bil atomski oblak nad puščavo. Zdel se mi je kot popoln portret avstralskega črnuha!«
O tem, da je tedaj umrlo več deset tisoč mojih rojakov, je pisal le malokdo. Zdaj razumete, zakaj mnogim plemenom bije zadnja ura…
Prihodnjič: James Cook je odkrivanje sveta plačal z življenjem
