»Gotovina ali kartica?« To je vprašanje, ki ga vse pogosteje slišimo, ko v gostilni nakažemo, da bi želeli poravnati račun – še preden izvemo, koliko nas bo pojedina stala. Tudi v trgovinah nas prodajalke rade sprašujejo, kako nameravamo plačati nakup, čeprav za kupca oziroma plačnika izbira med različnimi načini plačevanja ne spremeni ničesar – razen morebitne zadrege, ko ugotovi, da ima v denarnici premalo gotovine ali pa je pozabil svojo PIN-kodo. Znesek, ki ga mora poravnati, bo v vsakem primeru enak, je pa odločitev pomembna za trgovca oziroma prejemnika denarja. Ta bo imel najmanj neposrednih stroškov, če mu bomo plačali z gotovino, najdlje bo na naš denar čakal, če bomo iz denarnice potegnili kreditno bančno kartico. Ko se bomo pri spletnem nakupu odločili, da ga poravnamo s pomočjo sistema PayPal, bo to trgovca stalo več, kot če bi plačali s plačilno kartico. S Flikom in plačilom prek univerzalnega plačilnega naloga (UPN) pa prodajalcem povzročamo najmanj glavobolov in tveganj, da morda plačila nikoli ne bodo videli.
V tednu, ko so poslanci ubranili pravico do plačevanja z gotovino in jo zapisali v ustavo, smo šli po sledi, kako denar potuje od kupca do prodajalca. Zanimalo nas je, kje se denar ob različnih načinih plačevanja še zatakne in kdo od te transakcije zasluži kakšen evro. Želeli smo izvedeti, kakšne pasti skrivajo določena plačila za kupca in kakšne za prodajalca. Z razlago in podatki o različnih načinih plačevanja so nam pomagali v podjetju Bankart, ki je v stoodstotni lasti bank in skrbi za milijone, ki se vsak dan po navideznih in vse bolj digitalnih poteh pretakajo od kupcev do trgovcev.
Gotovina
Ko v trgovini ali gostilni plačamo z gotovino, se zdi, da trgovec ali gostilničar s samim plačilom ne bo imel nobenih stroškov, a v resnici ni čisto tako. Na koncu bosta morala za stroške upravljanja z bankovci odšteti od pol do enega odstotka prejetega zneska. Gotovina namreč nosi vrsto skritih stroškov in tveganj: rokovanje z gotovino je zamudno, na blagajni se porablja čas za iskanje in vračilo drobiža, trgovec se lahko zmoti pri štetju denarja, kupec mu lahko vede ali nevede podtakne ponarejen denar, blagajne so tarča tatvin. Trgovca stane prenos gotovine v banko, morebitno varovanje ob prenosu in na koncu še polog gotovine na račun.
Za potrošnika je gotovina precej nepriročna, kadar mora plačati višje zneske, saj se mora za dvig večjih vsot prej dogovoriti na banki. Jasno je tudi, da gotovina spodbuja sivo ekonomijo. Ima pa zagotovo vsaj tri zelo velike prednosti, zaradi katerih je še dolgo ne bodo izkoreninili: trgovec dobi plačilo takoj, kupec pa ostane anonimen, saj se njegova transakcija nikamor ne zabeleži. Hkrati ne more zapraviti več, kot ima v tistem trenutku pri sebi.
Plačilne kartice
Pri kartičnih plačilih stroške transakcije plača trgovec. Nekaj mora odšteti banki, nekaj ponudniku, ki prenos omogoča. Običajno stroški znašajo določen odstotek od zneska transakcije, višina je odvisna od tega, pri kateri banki ima trgovec odprt račun in katero kartico je kupec uporabil. Pri debetnih karticah stroški znašajo od 0,5 do dveh odstotkov, pri kreditnih karticah pa tudi do 2,5 odstotka zneska nakupa. Dodatno mora trgovec običajno poravnati tudi najem POS-terminala. Trgovec tako nakazan denar na svoj račun prejme v nekaj dneh ali najkasneje v enem mesecu od nakupa. Če so ta plačila podprta z varnostnimi elementi (PIN, večstopenjska avtentikacija – posebej pri spletnih nakupih), je tveganje za trgovca načeloma majhno, sicer lahko tudi trgovci postanejo žrtve goljufij s karticami in na koncu ostanejo brez plačila. Za potrošnika je takšno plačevanje predvsem udobno, poteka hitro, lahko tudi obročno, bo pa za vsakim takim nakupom ostala digitalna sled.
Flik
V zadnjem času je pravo revolucijo doživel Flik, ki je plačila poenostavil do obisti in poskrbel za to, da je čas, ko ste za nakazovanje denarja potrebovali številko bančnega računa, postal preteklost. Dovolj je, da imate telefonsko številko ali elektronski naslov prejemnika in telefon, pa je denar z nekaj kliki že na njegovem računu. Flik je popularen predvsem med prijatelji in sodelavci, ko nekdo za vse plača malico, drugi pa mu še v istem trenutku »fliknejo« svoj del zneska. V podjetju Bankart poudarjajo, da gre za zelo varna plačila, ki so na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu, izvedejo pa se v nekaj sekundah. Plačila s Flikom so zelo podobna kot plačila po predračunu (UPN), le da zagotavljajo boljšo uporabniško izkušnjo in bistveno zmanjšujejo možnost napak pri izvajanju plačila. Za zdaj je »flikanje« denarja med zasebnimi uporabniki še brez provizij, medtem ko trgovcem, ki omogočajo plačevanje s Flikom (teh je že več kot 2500), strošek provizije banka obračuna naknadno. Strošek je različen od banke do banke, običajno pa je nižji od enega odstotka zneska. Ker so Flik oblikovale in ga upravljajo slovenske banke, so stroški provizij lahko nižji od kartičnih transakcij, saj dela provizije ni treba plačati velikim mednarodnim kartičnim shemam.
PayPal
PayPal je eden najbolj priljubljenih in za kupca tudi eden najvarnejših plačilnih sistemov pri nakupih na spletu. V okviru ekosistema PayPal lahko kupci ocenijo svojo izkušnjo s trgovci in v primeru pritožb lahko PayPal zamrzne sredstva ali celo izključi trgovca iz sistema. Na nesrečo trgovcev se to včasih zgodi tudi takrat, ko kritike kupcev niso upravičene. Pri tovrstnem plačevanju prodajalec dobi denar na svoj račun najhitreje naslednji delovni dan po nakupu, običajno pa kasneje. Kupovanje prek PayPala je ugodno predvsem za kupce, saj morebitne reklamacijske postopke zanje ureja PayPal. Provizija, ki jo posredniku plačajo trgovci, pa je običajno višja kot pri plačilnih karticah in glede na nekatere spletne vire v Sloveniji znaša približno 3,4 odstotka. Hkrati morajo trgovci poravnati še manjšo fiksno provizijo.
Plačila po predračunu (UPN)
Plačila po predračunu izvajamo podobno kot plačila mesečnih obveznosti. V najboljšem primeru se izvedejo s skeniranjem QR-kode, pogosto pa je treba podatke o plačilu (prejemnik plačila, IBAN, sklic, znesek) vnesti ročno, kar prinaša precejšno možnost za napake. Stroški kupca in trgovca so odvisni od cenikov bank, kjer imate odprt račun. Stroške plačila običajno plača plačnik, vse pogosteje pa so plačila brezplačna in vključena v bančne pakete. Običajno tudi prejemnik plačila plača določeno tako imenovano prilivno provizijo. V Sloveniji se od leta 2025 večina plačil po predračunu izvede kot »takojšnje plačilo«, kar pomeni, da prejemnik plačila takoj (v nekaj sekundah) po izvedbi plačila prejme denarna sredstva na svoj bančni račun. Kljub temu pri plačilih po predračunu prihaja do določenega zamika, saj mora trgovec (ali njegov računovodja) preveriti, ali je plačilo prispelo na bančni račun – običajno ni avtomatiziranega preverjanja, ali je plačilo prispelo. Tovrstna plačila se po navadi uporabljajo za večje nakupe.
Plačilo po povzetju
Tovrstno plačilo je za potrošnika dokaj varno, tveganja, da plačani paket ne bo prispel, praktično ni. Ima pa s tem nekaj sitnosti. Ob plačilu pri povzetju je paket vedno treba prevzeti osebno ali na paketomatu, ki omogoča plačilo. S tem je fleksibilnost manjša, saj kurir paketa ne more pustiti pred vrati ali oddati otroku. Stroški pošiljanja paketa s plačilom po povzetju so višji od običajne poštnine, pošiljatelj pa jih običajno prenese na kupca. In če kupec paketa morda na koncu ne želi prevzeti, se pod nosom vsaj za stroške pošiljanja obriše tudi prodajalec. Posebej pri paketih velja biti previden, saj se zadnja leta z njimi okoriščajo tudi prevaranti in goljufi. Prejemniku pošljejo nenaročen paket, za katerega mora plačati po povzetju, kar v zmedi, da ga je morda naročil kak drug družinski član, tudi stori. Šele nato pa ugotovi, da ga ni nihče naročil, v njem pa se največkrat skriva cenena šara.
Obročno plačevanje
Plačevanje na obroke je v osnovi storitev posojanja denarnih sredstev (kreditiranje), zato so stroški storitve višji. Provizija, ki jo trgovcem zaračuna banka, je običajno razmeroma visoka. Ponudnik storitve plačevanja na obroke trgovcu zaračuna strošek provizije (odstotek od zneska transakcije), kupec (potrošnik) pa plača strošek financiranja. Kljub višjemu strošku se kupci odločajo za tovrstno financiranje, saj jim omogoča dostop do izdelkov, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti.
