Z zmago Lou Deleuze na otroški Evroviziji je Francija potrdila status velesile na tekmovanju, ki ga jemlje resneje kot katera koli druga država. Toda za bliščem konfetov se skriva zgodba o umetniški zrelosti, ki pa presega leta.
Ko so v Olimpijski palači v Tbilisiju včeraj ugasnili žarometi, je bil zaključek večera skorajda predvidljiv, vendar zato nič manj osupljiv. Francija je znova zmagala. To ni bila zgolj zmaga — bila je demonstracija moči. Lou Deleuze, enajstletna deklica z očmi, ki so videle več filmskih setov kot šolskih igrišč, je s pesmijo Ce Monde (Ta svet) konkurenco premagala s kar 71 točkami prednosti.
To je bila največja razlika v zgodovini tekmovanja, s čimer je drugouvrščena Ukrajinka Sofia Nersesian ostala daleč zadaj, kljub lastnemu izvrstnemu nastopu. S tem dosežkom se je Francija po številu zmag (štiri) izenačila z Gruzijo, gostiteljico večera, in potrdila svojo nadvlado: to je bila tretja francoska zmaga v zadnjih štirih letih.
Vendar pa statistika, čeprav impresivna, ne pove celotne zgodbe. Bistvo sobotnega večera ni bilo v točkah, temveč v vprašanju, ki si ga Evropa zastavlja že nekaj let: kako Franciji to uspeva? In kdo je deklica, ki je zvenela manj kot pop zvezdnica in bolj kot pomanjšana Edith Piaf za dobo generacije Z?
Zmaga, skovana v delavnici violin
Lou Deleuze ni tipičen rezultat resničnostnih šovov, čeprav se je leta 2024 pojavila v oddaji La France a un incroyable talent. Torej šov talentov. Njena umetniška identiteta je bila izoblikovana v tišini doma v regiji Île-de-France, kjer je odraščala ob vonju lakov in lesa. Njen oče, izdelovalec violin, ji je vcepil razumevanje, da glasba ni samo zabava, temveč obrt, ki zahteva disciplino in spoštovanje.
Ta disciplina pa je bila očitna na odru v Tbilisiju. Medtem ko so drugi nastopajoči stavili na pirotehniko in kompleksne plesne koreografije, je Lou ponudila nekaj redkejšega — pristnost. Njena izvedba pesmi Ce Monde je bila prežeta z melanholijo in poetično težo, ki je običajno tuja enajstletnikom.
Kritiki so hitro opazili, da Louina prezenca na odru ni naključna. Preden je stopila pred mikrofon, je že gradila impresivno igralsko kariero. Svoj filmski krst je doživela pri sedmih letih, do leta 2023 pa je za vlogo v filmu Les Dents du bonheur že prejela prestižno nagrado Unifrance. Igranje v dramah, kot sta Maldoror in serija Paris Police 1905, ji je dalo sposobnost, da besedilo ne le odpoje, temveč ga interpretira.
Francoski stroj za uspeh
Uspeh Lou Deleuze je tudi uspeh skrbno načrtovane strategije francoske nacionalne televizije, France Télévision. Medtem ko mnoge evropske države Otroško Evrovizijo obravnavajo kot obroben dogodek, je Pariz tekmovanje prepoznal kot platformo za projiciranje mehke moči.
Francoski recept je postal jasen: združiti karizmatičnega otroka z vrhunsko produkcijo in pesmijo, ki koketira s klasično francosko tradicijo, vendar zveni sodobno. Pesem Ce Monde, ki jo je napisala vzhajajoča zvezda Linh, je šolski primer tega pristopa. Besedilo naslavlja tesnobo sodobnega sveta – hladen, nesrečen kraj – hkrati pa ponuja rešitev v upanju in modrem nebu. To je sporočilo, ki resonira tako pri otrocih kot pri odraslih žirijah.
Zanimivo je, da je bila Lou sprva zavrnjena. Leto dni pred svojim zmagoslavjem se je prijavila na interno avdicijo in ni bila izbrana. Ta neuspeh bi mnoge zlomil, toda zanjo je bil zgolj še ena lekcija v vztrajnosti. Njena vrnitev leta 2025 in končna zmaga dodajata njeni zgodbi noto klasičnega herojskega potovanja.
Onkraj blišča
Ko so kamere ugasnile in je evforija v Tbilisiju popustila, je ostala zvesta svoji otroški naravi, ki jo na odru tako spretno skriva. V zakulisju so jo novinarji spraševali o njenih načrtih, ona pa je govorila o svojem psu Umuju, ljubezni do smučanja in pisanju zgodb na starinski pisalni stroj.
Za Francijo je to potrditev, da njihov sistem deluje. Za Lou Deleuze pa je to verjetno še en začetek. V svetu, kjer otroške zvezde pogosto hitro izgorijo, njena igralska podlaga in glasbena izobrazba obetata dolgotrajno kariero. Kot je zapisal nek francoski kritik: »Nocoj nismo videli samo zmagovalke otroškega tekmovanja, ampak rojstvo umetnice.«
Slovenija tudi tokrat ni sodelovala. Sosednja Hrvaška pa je s svojim predstavnikom zasedla 14. mesto, kar v kontekstu francoske dominacije deluje kot opomba pod črto v večeru, ki je bil v celoti posvečen praznovanju nove francoske princese šansona.
