Franc Košir
Pravo bogastvo domačih anekdot je najti v kompilaciji Smeh stoletij, ki jo je zbral Slavko Krušnik. Med drugim je zapisal naslednjo. Ko so trobentača Avsenikov Franca Koširja (1931-1991) vprašali, kakšen je njegov komentar o slovitih (in že pozabljenih) portoroških sklepih iz davnega leta 1980, je dejal: "Prav Portorožu se moramo zahvaliti, da imamo takšnega asa, kot je Bojan Križaj." "Zakaj pa prav Portorožu?" ga je radovedno vprašal napovedovalec Teo Lipicer. Franc je ustrelil kot iz topa: "Ja, zakaj neki! Zato ker sta bila njegova starša tam na poročnem potovanju."
lll
Franc Košir je pred petnajstimi leti zapisal: "V Kranjski Gori sem imel starega ata. Tudi on je bil tak, kot smo vsi moški: kadar koli je šel ven, nikoli ni vzel s seboj stare mame, žene torej. Bil je pri gasilcih, pri lovcih in vseh sortah društvih, samo da je lahko hodil sam ven.
Neko nedeljo je bila zunaj huda nevihta. Stari ata in stara mama sta sedela na klopi v črni kuhinji. Pod klopjo je tekla vaserlajtenga, kot pravijo v Kranjski Gori. In nenadoma je cev počila! Stari oče in stara mama pa sta prestrašena zlezla iz hiše skozi okno. To je bilo prvič, da sta šla skupaj ven."
lll
S starim atom je šel Košir njega dni v Ljubljano. Najprej sta zavila k Figovcu, da bi kaj pojedla. K mizi je stopil natakar: "Bosta a la carte ali menu?" Starec je brez pomisleka izstrelil: "Veste, kaj, kar dajte vsakega pol, pa še dvakrat tenstan krompir!"
