Finance

Bojan Glavič

Med resda precej posplošene (in s tem nekoliko za lase privlečene) značilnosti Slovencev poleg pregovorne skromnosti in nevoščljivosti nekateri uvrščajo tudi pretirano strogost do sebe, ubogljivost in željo po ugajanju drugim, kar nas rado pripelje do tega, da se vedemo "bolj papeško od papeža" (omenjena prispodoba po slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni preveč strogo in dosledno izpolnjevanje zahtev). Sodeč po teh značilnostih in definiciji nam je aktualna ideja o vključitvi tako imenovanega zlatega pravila v ustavo tako rekoč pisana na kožo in potemtakem ne bi smelo biti nič narobe, če bi jo vključili tudi v najvišji splošni pravni akt države. Poleg tega sama besedna zveza že zaradi povezave z zlatom zveni prav vabljivo (podobno kot "socialna kapica", ki prav tako spretno zamegljuje pravo bistvo).

A zadeva v resnici ni tako preprosta, še več, mnogi strokovnjaki opozarjajo, da je navdušenost naših politikov, s katero so pograbili to nemško zamisel, lahko celo zelo nevarna za Slovenijo in njeno blaginjo.

Nevarna poteza

"Zapis zlatega pravila v ustavo, tako evropsko kot domačo, je politično nevarna in nedomišljena poteza, ki bo Evropo prej potegnila v še globljo recesijo, kot pa ji pomagala iz nje. O tem se strinjajo tako progresivni kot tudi bolj konservativni ameriški ekonomisti. Čeprav je jasno, da je sedanja raven zadolženosti večine evropskih držav previsoka in da je treba zadolženost v razumnem času znižati na razumne meje, je politika strogega varčevanja, ki povsem zanemarja negativni vpliv takšne politike na stopnjo gospodarske rasti, politično, pravno in ekonomsko zgrešena," opozarja dr. Bojan Bugarič, profesor na ljubljanski pravni fakulteti. Zapis zlatega pravila v ustavo po njegovem pomeni ustavnopravno revolucijo, saj prepoveduje keynesijansko ekonomsko politiko, hkrati pa na ustavno raven povzdiguje neko drugo ekonomsko ideologijo - razvpiti neoliberalizem.

Ekonomsko manj podkovanim bralcem velja ob tem pojasniti ključno razliko med obema glavnima in nasprotujočima si ekonomskima strujama. Medtem ko je angleški ekonomist John Maynard Keynes pripomogel h gospodarskemu razcvetu po 2. svetovni vojni s svojimi ugotovitvami o nujnosti prepletanja trga in države, ki naj kroti in popravlja tržne napake in zablode (v času krize tudi s proračunskimi primanjkljaji), bi privrženci neoliberalizma državo in njene intervencije najraje ukinili. Namesto tega se zavzemajo za privatizacijo (z razprodajo državne lastnine), deregulacijo (z ukinjanjem nadzora nad pohlepom finančnikov in drugih kapitalistov) ter liberalizacijo (z odpravljanjem omejitev za nadaljnje čim manj obdavčeno bogatenje tistih, ki že imajo moč in sredstva), ob tem pa še za krčenje socialnih in drugih javnih izdatkov. Čeprav se je ob sedanji krizi znova pokazalo, da trgu in pohlepnim lovcem na dobičke ni pametno pustiti prevelike moči, se neoliberalci radi izgovarjajo, da so krize nekaj neizogibnega in da bi trg na dolgi rok sam od sebe prinesel rešitev. Manj potrpežljivi so le pri reševanju bank, ko tudi privrženci neoliberalne politike izjemoma niso prav nič nasprotovali državni pomoči, ampak so jo celo zahtevali. Keynes je nasprotno menil, da sta posredovanje države in njeno prizadevanje za čim hitrejše zmanjšanje nezaposlenosti nujna tudi za ceno primanjkljajev, prepuščanje rešitev trgu in dolgemu roku pa je zavrnil z ironično pripombo, da "smo na dolgi rok vsi mrtvi".

Dogovor elit

In kako to, da kljub neizpodbitni uspešnosti keynesijanske ekonomske politike pri izhodu iz velikih kriz (enake recepte je z New Dealom uporabil že ameriški predsednik Roosevelt med veliko depresijo v 30. letih prejšnjega stoletja) in kljub sedanji krizi, ki so jo povzročili prav neoliberalni recepti, ta sporna ideologija, ki zadnja tri desetletja uničuje blaginjo srednjega razreda in veča razlike v družbi, ne le znova dviga glavo, ampak se po ovinkih vriva celo v ustavo?

"To je res ključno vprašanje. Dejstvo je, da s tem desno ideologijo, ki zdaj prevladuje v evropskih državah, povzdigujemo na raven zakonov in ustave. Očitno je, da je levica v Evropi v slabi kondiciji in ji ne uspe ponuditi alternative, neoliberalizem pa se utrjuje, čeprav so ob izbruhu krize vsi ocenjevali, da se 30 let po Reaganu in Thatcherjevi končuje njegov čas. S fiskalnim paktom in uvajanjem zlatega pravila v ustavo se pravzaprav prepoveduje uporabo Keynesovih idej in se zanemarja socialne elemente, ne da bi o tem karkoli vprašali ljudi. Referendumom celo odkrito nasprotujejo in jih preprečujejo. Gre zgolj za dogovor elit, ki se ne zmenijo za demokracijo. Žal je Slovenija v evropskih krogih znana, da nekritično sprejema vse, kar predlaga Bruselj. Edino upanje tako pomeni zmaga francoskega predsedniškega kandidata Hollanda, ki je v primeru zmage napovedal spremembo fiskalnega pakta," odgovarja Bugarič.

A zlato pravilo, ki ga Slovenija v svojem papeškem slogu uvaja v še strožji obliki in veliko hitreje, kot zahteva EU (časa za uvedbo zlatega pravila je eno leto, a ga sploh ne bi bilo treba zapisati v ustavo, ampak ga je dovolj vnesti v katerokoli zavezujočo določbo), Bugariča skrbi še zaradi drugih vidikov. "Z ustavnopravnega vidika je sporno tudi, da v zakon zapisujemo izraze, kot je denimo strukturni deficit, o katerem še med ekonomisti ni soglasja, njegove meritve pa se razlikujejo celo znotraj istih ustanov, na primer pri IMF. Si potem lahko predstavljamo, kako bodo o velikosti deficita odločali na ustavnem sodišču? Vlada naj kar varčuje pri proračunski porabi, a naj tega ne piše v ustavo, saj to tja preprosto ne sodi." Prav nič ga ne pomirja niti dejstvo, da čisto vsega vlada niti ne bo tlačila v ustavo, ampak bo nekatere podrobnosti prepustila ustavnemu zakonu. Po njegovem to zadeve nič ne spremeni, saj ima tudi ustavni zakon naravo ustave.

Ekonomski fundamentalizem

Čeprav ni ekonomist, se Bugarič dobro zaveda, da je ključna napaka zlatega pravila povezana z njegovimi ekonomskimi učinki. "Gre za ekonomski fundamentalizem, ki je skregan tako z ekonomsko zgodovino kot preostalo ekonomsko teorijo. Mnogi ekonomisti pravijo, da je to pravilo škodljivo, saj državi s tem onemogočiš uporabo instrumentov za izhod iz krize. Poleg tega je jasno, da krize v Evropi in primanjkljajev sploh ni povzročilo čezmerno zadolževanje držav, ampak njihovo reševanje finančnega sektorja ter njegovih izgub. Zaradi tega so nastali problemi tudi v državah, ki pred tem sploh niso bile zadolžene in imele primanjkljajev, denimo Irska ali Španija. Grčija je seveda druga zgodba in izjema, a tudi pri njej se je doslej že pokazalo, da fiskalni fundamentalizem in drastično varčevanje brez spodbud za rast gospodarstva še poglablja krizo in veča primanjkljaj. Očitno je, da je na delu predvsem neko ideološko prepričanje, ki nas še naprej pelje v napačno smer. Najbolj ga vsiljujejo Nemci, ki so svoje zlato pravilo leta 2009 že zapisali v ustavo (bo pa začelo veljati šele leta 2016), a po najnovejših podatkih že ugotavljajo, da so zgrešili svoje cilje o zmanjšanju proračunskega primanjkljaja. Zakaj torej drugim vsiljujejo nekaj, kar se še pri njih ne obnese?" se sprašuje Bugarič.

Pritrjuje mu tudi ekonomist dr. Jože Mencinger z iste fakultete. "Zlato pravilo je res precej nesmiselno. Gre za diktat Nemčije, ki pa je v precej drugačnem položaju kot druge države. Zato je vsaj nerazumno početje, da država s presežki v plačilni bilanci vsiljuje drugim finančno strogost v času, ko potrebujejo povečanje povpraševanja. Krize niso povzročili javnofinančni primanjkljaji in dolgovi držav, ampak več desetletij trajajoča prerazdelitev BDP v korist kapitala in na škodo dela, selitev proizvodnih zmogljivosti in finančno poglabljanje. S primanjkljaji in povečevanjem javnih dolgov so države le preprečile gospodarsko in socialno katastrofo, do katere bi prišlo, če ne bi posegle na finančne trge," razlaga Mencinger.

Tudi on opozarja na zagato z definicijami nekaterih pojmov, ki naj bi se znašli v ustavi. "Strukturni primanjkljaj je precej nedefiniran pojem in ga je čudno dati v ustavo. Tudi tekst, ki so ga v o tem sprejeli v EU, je nekakšno baročno birokratsko pisanje s kupom nepotrebnih okraskov in nejasnih pojmov. Določanje dopustnega javnega dolga je precej zapleteno, saj so razlike v EU zelo velike, od 7 odstotkov do 170 odstotkov BDP. Poleg tega sama številka ni toliko pomembna kot struktura tega dolga, torej ali si zadolžen doma ali v tujini, ali gre za kredite ali obveznice… Če si zadolžen doma, to niti ni problem, kar že desetletja dokazuje Japonska, poleg tega države s primanjkljaji dosegajo višjo gospodarsko rast," pravi Mencinger, ki obžaluje, da se z zlatim pravilom veže roke keynesijanski politiki in se v ustavo pripelje škodljivo ideologijo. Vseeno skuša biti zmeren optimist, kot vedno pa ohranja tudi nekaj hudomušnosti: "To, kar je po novem določeno v ustavi, ni niti koristno niti posebno škodljivo, je pa povsem odveč. Podobno kot če vanjo zapišeš, da je naša država pravna in demokratična, kar se sicer lepo sliši, a je precej neoprijemljivo. Se pa sprašujem, ali gre pri zapisovanju ekonomskih zakonitosti mogoče celo za vračanje centralnoplanske miselnosti, pa tudi zakaj v ustavo raje ne zapišemo, koliko je najnižja dovoljena gospodarska rast ali zgornja meja brezposelnosti."