Ko je 31. marca 1917 danski guverner Henri Konow s težkim srcem opazoval spuščanje rdeče-bele danske zastave in dviganje ameriške zastave z zvezdami in črtami, to ni bil spet kakšen birokratski prenos lastništva. To je bil trenutek, ko je bilo konec sanj o danskem kolonialnem imperiju – začetek nove dobe ameriške hegemonije v Karibih.
V tistem trenutku, ko je Evropa krvavela v jarkih prve svetovne vojne, se je v tropski vročini odvil posel, ki danes zveni kot fikcija: Združene države Amerike so za 25 milijonov dolarjev v zlatu kupile tri otoke – Saint Thomas, Saint John in Saint Croix.
Danes, ko geopolitične napetosti ponovno rišejo zemljevide in ko se velesile borijo za vpliv na Arktiki, ta 107 let star dogodek služi kot fascinantno ogledalo preteklosti. Ponuja vpogled v to, kako se majhne države znajdejo v precepu velikih iger moči in zakaj nepremičninski posli med državami niso nikoli zgolj vprašanje denarja, je te dni pisal nemški spletni portal Schwaebische.de.
Strah pred nemškimi podmornicami
Da bi razumeli, zakaj so ZDA leta 1917 plačale takrat astronomsko vsoto za tri majhne otoke (preračunano v današnjo vrednost bi to znašalo več kot pol milijarde dolarjev), moramo pogledati dlje od peščenih plaž. Razlog ni bil turizem, temveč paranoja.
V Washingtonu so z grozo opazovali nemško ekspanzijo. ZDA so se bale, da bi Nemško cesarstvo v primeru zmage nad Dansko zasedlo te otoke in tam vzpostavilo podmorniško bazo. Takšen scenarij bi ogrozil ameriško vzhodno obalo in, kar je še pomembneje, nadzor nad nedavno odprtim Panamskim prekopom, ključno pot ameriške trgovine in vojaške mobilnosti.
Državni sekretar Robert Lansing, pragmatičen realist v administraciji predsednika Woodrowa Wilsona, je bil jasen: otoke je treba kupiti ali pa tvegati, da padejo v napačne roke. Za ZDA to ni bil nakup nepremičnine, temveč zavarovalna polica.
Konec sladke dobe za Dansko
Na drugi strani Atlantika je Danska doživljala svojo dramo. Nekoč donosna Dansk Vestindien (Danska zahodna Indija) je postala finančno breme. Zlata doba sladkornega trsa je minila, proizvodnjo je uničila konkurenca sladkorne pese iz Evrope, pogosta neurja pa so opustošila infrastrukturo.
Še več, socialni nemiri na otokih so postajali nevzdržni. Leta 1915 je izbruhnila splošna stavka delavcev na plantažah, ki so zahtevali boljše pogoje. Danska, ki je bila sredi vojne vihre nevtralna, vendar ranljiva, je morala tja celo poslati križarko Valkyrien, da bi vzdrževala red. Za Köbenhavn so otoki postali draga moralna in ekonomska dilema.
Prvi poskus prodaje leta 1902 je propadel zaradi romantičnega nacionalizma v danskem zgornjem domu parlamenta (Landstingu). Toda do leta 1916 je pragmatizem prevladal nad ponosom. Danska je potrebovala denar in varnost, ZDA pa strateški nadzor.
Posel, ki je spremenil zemljevid
Pogajanja so potekala v tajnosti, toda ko so novice pricurljale v javnost, so na Danskem izbruhnili protesti. Kljub temu je pragmatizem zmagal. Na referendumu decembra 1916 – prvem v danski zgodovini, kjer so imele glasovalno pravico tudi ženske – je večina Dancev podprla prodajo.
Vendar pa v tem poslu obstaja podrobnost, ki jo zgodovinski učbeniki pogosto spregledajo, čeprav je ključna za današnje razumevanje geopolitike. Kot del dogovora so ZDA priznale dansko suverenost nad celotno Grenlandijo. Do takrat status največjega otoka na svetu ni bil povsem dorečen. S tem, ko se je Danska odrekla tropskim otokom, si je zagotovila svojo arktično prihodnost.
Ironija te zgodovinske menjave je ponovno odmevala leta 2019, ko je Donald Trump izrazil zanimanje za nakup Grenlandije. Svet je bil šokiran, vendar je bil za poznavalce zgodovine to samo odmev leta 1917 – le da so se vloge in strateški interesi spremenili. Danska premierka Mette Frederiksen je idejo takoj zavrnila kot absurdno. Časi, ko so se ozemlja in ljudje prodajali kot blago, so (uradno) minili.
Dediščina imperija
Danes so Ameriški Deviški otoki edinstveni hibrid kultur. Čeprav so minila desetletja, odkar so Danci odšli, ostajajo sledi. Imena mest, kot sta Christiansted in Frederiksted, ter arhitektura z obokanimi prehodi pričajo o preteklih gospodarjih. Najbolj nenavaden ostanek pa je promet: na otokih vozijo po levi strani ceste – dediščina danskih pravil – čeprav je večina avtomobilov uvoženih iz ZDA in ima volan na »napačni« strani. To ustvarja svojevrsten prometni kaos, ki služi kot vsakodnevni opomnik na kompleksno zgodovino arhipelaga.
Transakcija iz leta 1917 kaže, da geopolitični zemljevidi niso vklesani v kamen. So rezultat pogajanj, strahov in priložnosti. Ko so ZDA za 25 milijonov dolarjev kupile varnost, so nevede ustvarile precedens, ki še danes odmeva v mednarodnih odnosih. A medtem ko je bil leta 1917 nakup otokov sprejemljiva rešitev za evropski problem v Ameriki, današnja zavrnitev prodaje Grenlandije kaže, da se je cena suverenosti v 21. stoletju drastično spremenila.
Nekatere stvari, se zdi, vendarle niso naprodaj.
