V novem dokumentarcu, ki nastaja pod okriljem Amazona, prva dama Združenih držav Amerike obljublja vpogled v zakulisje vrnitve v Belo hišo. Nekateri komentatorji ob tem omenjajo, da utegne eden od prizorov še posebej razjeziti njenega soproga, ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
V današnjem svetu, kjer je vsak trenutek dokumentiran, analiziran in hkrati nemudoma pozabljen, je Melania Trump pred ameriškim občinstvom ohranila redko dobrino – skrivnostnost. V svojem drugem mandatu kot prva dama se je, še bolj kot v prvem, umaknila v sence med New Yorkom in Palm Beachom, daleč stran od političnega vrveža Washingtona. Zdaj pa se zdi, da je pripravljena stopiti v soj žarometov.
Januarja prihaja dokumentarni film z naslovom Melania. Projekt, v katerem nastopa kot izvršna producentka, pa je, kot ugotavljajo nekateri analitiki, strateška poteza. Napovednik, ki je pravkar ugledal luč sveta, ponuja fascinanten, čeprav skrbno koreografiran vpogled v dinamiko med njo in predsednikom Donaldom Trumpom, hkrati pa odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov.
Hladen pozdrav
Eden najzgovornejših trenutkov napovednika se zgodi v pozlačeni sobi s pogledom na Manhattan. Melania, obrnjena stran od kamere, stoji ob mizi, na kateri sameva bela vrtnica. »Pozdravljeni, gospod predsednik. Čestitam,« reče v telefon. Njen glas je svetel, a zadržan. Na drugi strani linije Donald Trump vpraša: »Si gledala?« »Nisem. Bom pogledala pri poročilih,« odgovori in sede za svojo mizo. Rez. Dramatična glasba, naslov Melania.
Izbira tega prizora za vrhunec napovednika je pomenljiva. Prikazuje par, ki komunicira, toda hkrati razkriva distanco. Melania ni ob možu, ko ta odloča. Ona dogajanje opazuje – ali pa ignorira. To ni podoba klasične ameriške prve dame, temveč podoba neodvisne ženske, ki svojo vlogo dojema kot službo, ki jo opravlja, in ne kot identiteto, ki jo živi.
Ta prizor utegne še posebej ujeziti njenega moža, pripominjajo zlobnejši jeziki.
Dokumentarec kot orodje moči
Dejstvo, da je Melania Trump podpisala večmilijonsko pogodbo z Amazonom MGM in prevzela vlogo izvršne producentke, sicer kaže, da ne gre za nepristranski novinarski izdelek. To je avtorizirana biografija v gibljivih slikah. Film, ki ga je režiral Brett Ratner, obljublja, da bo dokumentiral 20 dni njene vrnitve v Belo hišo.
»Pa smo spet tu,« izjavi Melania v uvodnem kadru, medtem ko na dan inavguracije vstopa v Kapitol. Njen ton ni nujno navdušen, zveni skoraj kot vzdih nekoga, ki ve, kaj ga čaka, in se je sprijaznil z neizogibnim.
V drugem prizoru vidimo prvo damo v vlogi svetovalke. Medtem ko njen mož vadi govor in se označi za mirovnika, ga Melania s strani popravi: »Mirovnik in združevalec.« To je trenutek, ki želi gledalcu sporočiti: morda je tiho, toda ko spregovori, njen glas šteje. Ona je tista, ki brusi robove Trumpove retorike.
Nevidna prva dama
V tem drugem mandatu je Melania Trump precej bolj odsotna, kar je možu povedala že v času, ko se je odločal za ponovno kandidaturo za predsednika. Javnih nastopov je tokrat tako manj kot v prvem mandatu, njena prisotnost v Washingtonu pa je občasna. Večino časa preživi v Trump Towerju ali na posestvu Mar-a-Lago. Dokumentarec se zdi kot odgovor na kritike in špekulacije o njeni odsotnosti.
»Vsi želijo vedeti. Torej, tukaj je,« pravijo v napovedniku. S temi besedami priznavajo radovednost javnosti, hkrati pa jo tržijo. Film je predstavljen kot prvi te vrste, ki prikazuje preobrazbo iz zasebne državljanke v prvo damo, medtem ko usklajuje posel, filantropijo in družino.
Vendar prizori – kosilo s sodelavcem, sprehod po pokopališču z belo lilijo, vprašanje varnostniku tajne službe: »Je varno?« – delujejo kot delčki sestavljanke. Komentatorji pa se ob tem sprašujejo, ali gledamo resnično Melanio ali zgolj lik, ki ga igra za javnost.
Nadzor nad zapuščino
Dokumentarec verjetno ne bo razkril globokih političnih skrivnosti Bele hiše. Njegov namen je drugje. V času, ko se njen mož bori na političnem parketu, si Melania prizadeva zacementirati svojo lastno zapuščino. Ne kot žrtev okoliščin ali zgolj kot okras ob predsedniku, temveč kot strateška, premišljena in predvsem avtonomna figura.
Ko bo film 30. januarja ugledal luč sveta, bomo morda videli več, kot smo vajeni, toda verjetno bolj ali manj tisto, kar Melania želi, da vidimo.
Ker se film osredotoča predvsem na 20 dni njenega ponovnega prihoda v Belo hišo, njene povezave s Slovenijo najbrž ne bomo videli. Sicer o tem težko sodimo, saj so doslej objavili le en napovednik.
Je pa o svojem otroštvu in odraščanju med nami več napisala v knjigi.
Med drugim svoje otroštvo v Sevnici opisuje kot srečno in lepo. Zavrača stereotipne predstave o sivini in pomanjkanju v socialistični Jugoslaviji. Namesto tega poudarja toplino družinskega doma, igro v naravi, smučanje in počitnice na Hrvaškem. Svoj rojstni kraj in Slovenijo nasploh prikazuje kot slikovito in varno okolje.
Srečanje s Stanetom Jerkom
Prav tako opisuje svoje starše, Viktorja in Amalijo Knavs. Očeta kot podjetnega in delavnega človeka s smislom za estetiko (kar povezuje s svojim kasnejšim zanimanjem za modo in nepremičnine), mamo pa kot utelešenje elegance in stila. Pripisuje jima zasluge za svojo delovno etiko in vrednote, ki so ji omogočile uspeh v tujini.
Opisuje tudi svoje šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani kot ključno obdobje, ko se je začela zanimati za modo in umetnost. Omenja, da je študij arhitekture na univerzi pustila po prvem letniku, ker jo je klicala manekenska kariera. Srečanje s fotografom Stanetom Jerkom, ki je takrat sodeloval z Nedeljskim dnevnikom in svoje fotografije v njem tudi objavljal, ter človekom, ki jo je odkril, pa opisuje kot prelomno točko, ki ji je odprla vrata v Milano in Pariz.
Zanimiv del knjige je primerjava njenega odraščanja z odraščanjem njenega sina Barrona. Ugotavlja, da so kulturne razlike ogromne, vendar poudarja, da je kljub drugačnemu okolju (Sevnica v primerjavi s Trump Towerjem) poskušala nanj prenesti iste vrednote discipline in spoštovanja, ki se jih je naučila doma – v Sloveniji.
Dokumentarec bo bržkone zanimiv, toda pogled v njeno dušo je širši v njeni knjigi.
