Veliko se govori o e-oskrbi, a marsikdo si še vedno težko predstavlja, kaj točno to je. S 1. julijem je z uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ta storitev postala sistemsko umeščena v nacionalni okvir. Za vse upravičence stroške v celoti krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). E-oskrba je tako postala brezplačno dostopna pravica za vse tiste, ki jo potrebujejo – predvsem za starejše, invalide in kronične bolnike, ki živijo v domačem okolju in so občasno sami, da bi lahko čim dlje varno in samostojno bivali doma. Sistem je zasnovan tako, da je kar najbolj preprost in prilagojen starejšim, ki se morda tehnologije celo malo bojijo.
Tehnologija, ki ne zahteva učenja
Peter Pustatičnik, vodja projekta E-oskrba na daljavo in vodja E-zdravja pri Telekomu Slovenije, nam je podrobno razložil, kako sistem dejansko deluje. »E-oskrba je izredno preprosta za uporabo in ni vezana na mobilni telefon, kar je ključna prednost. Uporabnik ima na domu nameščen poseben varovalni telefon, ki pa ni običajen telefon, kot smo jih vajeni. Gre za napravo, ki ima velik, jasno viden gumb za pomoč, vgrajen izjemno zmogljiv mikrofon in zvočnik ter deluje povsem samostojno prek lastne SIM-kartice,« pojasnjuje Pustatičnik. To pomeni, da naprava za svoje delovanje ne potrebuje obstoječega telefonskega priključka ali internetne napeljave v hiši, kar močno poenostavi namestitev in dostopnost.
Vendar pa bistvo sistema ni le v škatlici na mizi. Poleg varovalnega telefona uporabnik prejme še ključni dodatek – brezžični sprožilec v obliki zapestnice ali obeska za okoli vratu, ki ga imenujemo tudi »gumb na roki« ali daljinec. Ta je zasnovan tako, da ga ima uporabnik vedno pri sebi, ko se giblje po stanovanju. Če se uporabnik slabo počuti, začuti slabost ali potrebuje pomoč, se s preprostim pritiskom na enega od gumbov – bodisi tistega na zapestnici bodisi tistega na bazni postaji – takoj poveže preko glasovne povezave z asistenčnim centrom. Tam se javi usposobljeno osebje, ki preveri, kaj se dogaja, in po potrebi nemudoma organizira ustrezno pomoč. To lahko pomeni klic svojcev, obvestilo sosedom ali pa v nujnih primerih organizacijo intervencije nujne medicinske pomoči.
Tiha epidemija padcev
Ena najbolj kritičnih in naprednih funkcij sistema pa je tista, ki deluje takrat, ko uporabnik sam ne zmore ukrepati. Peter Pustatičnik opozarja na pogoste situacije, ko pride do padca, ki mu sledi izguba zavesti ali šok. »Če uporabnik pade in ne more pritisniti gumba za pomoč, na primer zaradi izgube zavesti ali hude zmedenosti, detektor padca sproži klic na pomoč samodejno.«
Detektor padca je majhna naprava, ki jo uporabnik nosi kot obesek. V njej so vgrajeni senzorji, ki zaznavajo nenadne spremembe položaja in pospeške, značilne za padec. »Detektorje padca imamo nastavljene na visoko stopnjo občutljivosti. Zavedamo se, da lahko takšna nastavitev povzroči tudi kakšen lažni alarm, vendar pa hkrati bistveno zmanjša tveganje, da bi bil kakšen dejanski padec spregledan,« poudarja Pustatičnik.
Zakaj je ta storitev tako nujna? Odgovor se skriva v žalostni statistiki in realnosti bivanja starejših. Veliko starostnikov, invalidov in kroničnih bolnikov živi v domačem okolju samih. V primeru padca – naj bo to na spolzkih ploščicah v kopalnici, na strmih stopnicah ali na hodniku – se pogosto zgodi, da se sami ne morejo pobrati in sporočiti, da potrebujejo pomoč.
Brez sistema, kot je e-oskrba, so posledice lahko tragične. Takšni posamezniki lahko čakajo in ležijo na tleh ure ali celo dneve. Dolgotrajno ležanje na tleh vodi v podhladitev, hudo dehidracijo, in zaplete pri poškodbah, včasih pa tudi do najhujšega izida. E-oskrba ta čas čakanja in negotovosti praktično odpravi. Ker je pomoč organizirana takoj, se preprečijo številni zdravstveni zapleti, nepotrebne smrti pa tudi prezgodnje selitve v institucionalno varstvo, saj se ljudje doma počutijo varneje.
Asistenčni center se vsak dan sooča s težkimi in popolnoma nepredvidljivimi situacijami. Ne gre le za mehanske padce, ampak tudi za akutna stanja, kot so srčni infarkt, možganska kap, huda zastrupitev ali nenadno nevarno nihanje krvnega tlaka. V takšnih trenutkih je vsaka minuta odločilna.
Sogovornik nam je zaupal pretresljivo izkušnjo hčerke ene od uporabnic. Nekega popoldneva so jo poklicali iz asistenčnega centra, ker je bil pri njeni mami sprožen alarm preko avtomatskega detektorja padca. Ker se mama na klic operaterja preko zvočnika ni odzivala, so v centru takoj ukrepali. Poklicali so hčerko in nato še soseda, ki je takoj odšel preverit stanje. Prek varovalnega telefona je sosed sporočil asistenčnemu centru slabo novico: mama je padla pri stopnicah, se močno udarila v glavo in močno krvavi. Asistent je ostal na liniji in sosedu dajal navodila za prvo pomoč, hkrati pa je center že aktiviral nujno medicinsko pomoč. Reševalci so hitro prispeli in mamo odpeljali na urgenco. Hčerka je kasneje priznala, da jo ob misli, kako bi se ta padec končal brez e-oskrbe, še danes zmrazi.
Druga uporabnica pa je po preboleli možganski kapi na Telekom Slovenije poslala ganljivo pisno zahvalo. Zapisala je, da brez »tega telefona«, kot mu sama pravi, ne bi zmogla poklicati na pomoč. Zaradi hitre oskrbe in pravočasne hospitalizacije je preživela. Njeno pismo se je zaključilo z močnim stavkom: »Ta gumb mi je rešil življenje.«
Zdravilo proti osamljenosti
Zmotno bi bilo misliti, da je e-oskrba namenjena zgolj reševanju zdravstvenih kriz. Pomemben delež klicev, ki jih prejme asistenčni center, namreč ni povezan s padci ali poslabšanji zdravstvenih stanj, temveč z občutkom stiske, globoke osamljenosti ali preproste potrebe po človeškem pogovoru. Tudi socialni pogovori so sestavni del te storitve, saj je osamljenost eden večjih, a pogosto spregledanih problemov starejše populacije. Asistenti v centru imajo pri tem ključno vlogo – znajo aktivno poslušati, voditi pomirjujoč pogovor in prepoznati razliko med trenutno stisko in resnim zdravstvenim tveganjem.
»Pogosto od uporabnikov e-oskrbe slišimo, da jim veliko pomeni, da nekdo ve zanje in da z e-oskrbo niso sami, čeprav živijo sami,« pravi Peter Pustatičnik. Uporabniki pokličejo, ker so imeli slab dan, ker jih je strah neurja, teme ali čudnih zvokov, ali pa zgolj zato, da preverijo, ali sistem res deluje in ali je pomoč res dosegljiva. Takšni klici niso nadlegovanje, ampak preventiva, saj lahko preprečijo stopnjevanje psihične stiske v resnejše težave.
Kljub očitnim koristim in dejstvu, da je storitev zdaj brezplačna, mnogi svojci in starostniki še vedno oklevajo. Čakajo na »pravi čas«, ko se bo zdravje poslabšalo. Peter Pustatičnik bi svojcem položil na srce predvsem to, naj na e-oskrbo ne gledajo kot na ukrep za takrat, ko bo že prepozno, temveč kot na preventivo.
Sogovornik uporabi slikovito prispodobo: »E-oskrba je zelo podobna gasilnemu aparatu – vsi upamo, da ga nikoli ne bomo potrebovali, a ko pride do nesreče, je lahko razlika med pravočasno pomočjo in hudimi posledicami odločilna.« N
