Vojka Povše Krasnik
V hladnem zimskem februarju smo obiskali Razborškovo domačijo v Brodnicah, v majhnem zaselku, ki spada v laško občino. Iz Rimskih Toplic se pot vije mimo Jurkloštra, ob potoku Gračnica, ki je poledenel in zamrznjen, le ponekod žubori voda, do Dola pri Laškem. Ob poti do Brodnic se vidi kamnita zgradba, ob kateri je veliko leseno mlinsko kolo, ki ga poganja voda. Domačini povedo, da je bil mlin med drugo svetovno vojno požgan, leta 1947 pa ponovno sezidan. Ta vaška znamenitost je prav posebna in zanimiva za naključnega obiskovalca. Na prijetni sončni planjavi stoji kmečko poslopje, kozolec in novo pozidana stanovanjska hiša Razborškovih. Na kmetiji gospodarita zakonca Slavko in Karla Razboršek, doma je še sin Primož, Boris in Marko pa sta se odselila in si ustvarila družini. V kmečki sobi ob topli krušni peči poseda 88-letna Slavkova mati Ana, ki prebira časopis. Pred časom si je zlomila kolk, zdaj že okreva in hodi s palico. Gospodinjo Karlo, ki je "ta mlada" pri hiši, zmotimo ravno pri peki kruha. Hlebce je že dala v peč. Ob obisku nam pove, da kadar ima čas, speče kruh, pa tudi kaj sladkega. Ponudi nam še toplo zlatorumeno skutno pogačo, ki se v ustih kar topi. Skuto in smetano naredi sama. Z nasmehom pravi: "Pri nas se preživljamo z oddajo mleka, v hlevu imamo od 15 do 18 krav, vse so simentalke. Vsak dan je treba pomolsti in pripraviti mleko za oddajo. Z možem Slavkom si porazdeliva delo v hlevu, jutranje kidanje gnoja, pripravo krme, molžo in spravilo mleka. Dela na kmetiji ne zmanjka, ob vsakem letnem času ga je dovolj. Delam od zore do mraka. Nocoj sem še ponoči vstajala in hodila v hlev opazovat kravo, kdaj bo telila, saj sem v skrbeh in upam, da se bo skotil zdrav teliček."
Karla ima rada živino, živi za živali, te ji njeno skrb na svoj način tudi vračajo. Prijazen kuža hodi kar za njo, za nogami se ji dobrika muc in v hlevu imajo tudi kokoši, ki pridno nesejo jajca v lesene ograde.
Zarečenega kruha se največ poje
Karla bo v majniku dopolnila 54 let, rojena je bila v Šmitovi družini, kjer je bilo devet otrok, štirje bratje in pet deklet. Odraščala je v delavski družini v Polani pri Jurkloštru, oče Maks je bil cestar in si je prislužil penzijo, mati Marija je hodila v "tabr" pomagat kmetom pri večjih delih in vedno je s seboj jemala starejše otroke. Tako si je Karla nabrala delovne izkušnje. Ko se je po osemletki zaposlila v laškem Timu in leta 1977 poročila s Slavkom, je vedno govorila, da "na pavre" ne bo šla. Zdaj pravi: "Zarečenega kruha se največ poje. Do leta 1990 sem bila zaposlena in po 16 letih delovne dobe sem ostala doma na kmetiji in si plačujem prispevke za kmečko upokojitev. Če bo sreča, bom šla letos v penzijo."
Predani kmetovanju
Razborškovi so predani kmetovanju, rodni zemlji, travnikom, ki jih imajo, in gozdu. Doma pripravljajo drva, na metre zložena bukova so pod kozolcem in za nekaj zim so preskrbljeni s kurjavo. Bližnji travnik so splanirali in na novo posejali s travno rušo, da bodo lažje kosili in spravljali seno. Doma pridelajo krompir, fižol in zelenjavo, kmečkih dobrot na mizi ne manjka in pri njih sistem HACCP, ki pravi od vil do vilic ali od gnoja do mize, še kako velja. Karla na glas razmišlja o sedanji krizi in položaju kmeta ter se vprašuje, kdaj bodo politiki spoznali, da si tudi kmet zasluži večji ugled in položaj v družbi. Tudi subvencioniranje naj bi bilo sprotno in ažurno. Na primer zahtevek za ekstenzivno rejo ženskih goved za telitve se mora oddati v treh terminsko določenih dekadah, kmet pa dobi izplačilo šele naslednje leto. Podobno je z vlogami za subvencije. Pri kmetovanju je veliko administrativnega dela, če pogledamo, ima vsako govedo potni list, obrazec prihoda in odhoda z gospodarstva, oznako in sledljivost spremlja sektor za identifikacijo in registracijo živali pri kmetijskem ministrstvu.
Igranje in petje
Karli v življenju ni bilo lahko. Ob vseh delih, ki se jih je morala naučiti na kmetiji, je hodila v preteklosti na delo in povila tri sinove Borisa, Marka in Primoža. "Veliko sva z možem prigarala, na novo zgradila in obnovila vse, od štale do hiše, sama sva zidala hišo in odkopavala ter speljala vodo in napravila drenažo. Sinovi so odraščali, se sami šolali, nisva jih razvajala, živeli so v skromnosti in vsi trije so danes profesorji glasbe," pravi Karla.
Boris zdaj igra harmoniko, ljubezen ga je popeljala na Gorenjsko, Marko obvlada trobento in živi v Laškem, Primož pa igra klarinet in naj bi prevzel kmetijo.
Mama Karla so spominja, kako se je Primož v osnovni šoli sam vpisal v glasbeno šolo, doma pa nič povedal. Šele ko je prišla položnica, je izjecljal in v glasbene vode speljal še Marka.
Družina se za praznike zbere doma
Glasba je pri Razborškovih v genih. Že stari oče je igral frajtonarico, tudi mož Slavko igra nanjo, otroci pa, ko so bili še majhni, so tolkli po škatlah in piskrih.
Ob večjih praznikih se vsa družina zbere doma. Mama Karla pravi, da sinovi s svojimi družinami pridejo domov pomagat tudi ob večjih delih, kot so košnja in spravilo sena, priprava silaže, zberejo se ob kolinah in tam je glavni mojster Primož. Tudi vnuk Anže rad pomaga babici in dedku v hlevu ter nastilja krmo, vnukinja Mija pa raca v škornjih in boža kravice. Na rodno domačijo se vračajo tudi Slavkove tri sestre in takrat je vedno veselo.
Karla si želi le, da bi bila zdrava, saj bosta tako z možem zmogla prebroditi vse težave. Vesta, da je delo njun vsakdanji spremljevalec ob vseh štirih letnih časih.
Petja in igranja pri njih ne manjka. Kadar delajo, delajo in se potijo. Se pa znajo tudi poveseliti. Trije Razborškovi sinovi tvorijo ob preostalih članih Kvintet Dori.
