Zvone Šeruga
V Pileam smo prišli s prvim mrakom, po desetih urah visoke planote in nevarne hoje po robovih prepadnih sten. Oddahnili smo si šele, ko nas je že vse utrujene posrkala vlažna varnost džungle. Med njivami sladkega krompirja in med prvimi okroglimi kolibami smo kljub dežju že prepevali. Že res, da je imel tudi Pileam grdo cerkev in veliko šolo. A obe bajti sta bili prazni, vsa druga bivališča pa so bile kot prijazne hiške za škrate. S tako ozkimi vhodi, da v nekatere med njimi verjetno sploh ne bi mogel vstopiti. In vsaj pol odraslih moških je bilo golih, oblečenih le v koteke. Starec, ki nam je prišel nasproti, je imel na sebi celotno praznično opravo džalijskega vojščaka: nad koteko ga je ovijal širok pas, nekakšno krilce iz desetin ozkih bambusovih trakov. Prek volnene kape mu je bila zategnjena mreža s tovorom sladkega krompirja.
- Ua-ua-ua! nas je pozdravljal in se smejal z dvema preostalima zoboma. Ua-ua je sicer danijski pozdrav dobrodošlice, očitno se ga je naučil od tujcev, ki so ga s seboj prinesli iz doline. Spremljal nas je vse do poglavarjeve bajte, v katero smo se vselili za naslednji dve noči. Bila je lesena, grajena na štiri vogale in krita s pločevino. A tudi Titus, če sklepam po imenu, že krščeni poglavar Pileama, je raje stanoval nekaj korakov naprej, v tradicionalni džalijski kolibi. Pozdravit nas je prišel v zlikanih hlačah in skoraj sveži srajci.
- Ua-ua-ua, je rekel in Martinus je prevajal:
- Dobrodošli v Pileamu. Ne veliko tujcev tukaj. Džali ljudje vedno veseli, kadar pridejo beli človek. Ua-ua-ua!
Njegova rezidenca je imela dve sobici brez pohištva, nekakšno predsobo z mizo in klopjo ter kuhinjo z ognjiščem na ilovnatih tleh. Na drugi strani travnatega dvorišča je stala šola s petimi razredi; v vsakem so bile tabla in klopi za vsaj dvajset učencev. A ves čas našega bivanja v vasi je bila prazna, otročaji pa so v raztrganih cunjah skakali okoli nas in bežali vedno znova, ko sem se jim skušal približati. Verjetno je bila to tudi cena kamere, čudnega očesa, ki je bilo večino časa na mojih ramah. Nevarna čarovnija morda?
- In kdaj imajo pouk? sem pred odhodom le vprašal Titusa.
- Nimajo. Ni učitelja, je odgovor prevedel Martinus.
- In kam je šel?
- Ga nikoli ni bilo. Indonezijci zgradili šolo in spotoma pokradli veliko denarja. A učitelja nikoli. Vaščani srečni. Nočejo šole in ne rabijo učitelja.
Riž in sladki krompir
Vse bolj me je skrbelo zaradi Marcusa, našega kuharja. Najstarejši v skupini je bil in očitno je imel večjo moč, kot mu je dopuščal njegov status. Nekajkrat sem videl, kako nosačem ognjevito nekaj razlaga. A njegov pogled je bil le redko prijazen in nisem si mogel kaj, da njegovih govorov ne bi razumel kot poziv k nekakšnemu uporu.
Čemu? Zakaj že?
Desetletja potovanj so me zagotovo mnogo naučila - in predvsem: bodi prijazen in dober z ljudmi, kjerkoli že si. Pošteno se ti bo obrestovalo.
S Papuo imam že dobro desetletje izkušenj. In vem, svojim nosačem plačam najvišjo še normalno ceno in poskrbim za dovolj hrane. Vedno raje več kot premalo. In prijazen sem z njimi, a v tem so bile moje punce celo bistveno boljše od mene. Sploh Neja je imela v sebi tisto toplino, ki je vedno znova odpirala številna vrata. Vseeno, kje v Afriki ali v Aziji sva bila, ljudje so prihajali k njej, ona jih je stiskala k sebi in skupaj so se smejali in na koncu, ob slovesu, marsikje skupaj jokali.
In tudi jaz jih imam rad, te moje napol divjake. Resnično in iskreno rad. Zaradi njih hodim na drugo stran sveta in vedno znova lahko vidim, kako so najboljši prav najbolj preprosti - po nekih naših merilih najbolj primitivni, najbolj zaostali ljudje. Nepismeni reveži, ki v dolini ves dan delajo za drobiž in porcijo sladkega krompirja, na turi pa so iz srca veseli tistih nekaj evrov in dveh krožnikov riža ali makaronov, ki jim je v dolini predrag in dosegljiv le ob praznikih.
V Wameni smo ga nabavili petdeset kilogramov. Trije nosači so nosili samo težke vreče, ki naj bi trajale do konca poti. Vmes bomo po vaseh seveda kupovali sladki krompir. Dobiš ga povsod in je v teh krajih edina hrana, ki jo mnogi sploh poznajo. Z okusom po kuhanem kostanju smo si ga tudi belci vedno znova želeli.
A sladkega krompirja na našem jedilniku skorajda ni bilo. Riž, večno riž in testenine iz vrečk, instantni kitajski izum. V ogromnih količinah. Vedno znova nismo mogli verjeti, kakšne porcije lahko pojedo nosači.
Kar je bilo lepo in vsi smo jim privoščili, a vseeno… Marcus, not enough rice, ne dovolj samo riža za vso pot, smo osnove ekonomije nekajkrat skušali razložiti kuharju. Zakaj ne včasih tudi sladki krompir?
A Marcusov obraz se je vedno znova stemnil kot nebo pred grdo nevihto. Ne dati dovolj hrane nosačem? sem ga nekako uspel razumeti.
In nekega dne je začel vpiti:
- No good! You no good! je nenadoma spregovoril po angleško. V očeh mu je besnel ogenj blazneža. Predstavljal sem si ga z mačeto v rokah in vse skupaj je nenadoma postalo neprijetno.
Pogosto sta ždela skupaj z Martinusom in nekaj se je očitno kuhalo. Bil sem Big boss, še vedno. Le da smo bili zdaj na drugi strani hriba, med Džaliji. Njunimi ljudmi.
In Big boss je celo veliki začetnici navkljub nenadoma silno malo pomenil.
Spet problem, big problem
A vse se je dogajalo pred kamero. Presenetljivo ni nikogar motilo, da vanje večino časa zre zlovešče oko nečesa povsem tujega. Z Nejo sva sicer upala, da bodo najini dokumentarci govorili o življenjih nekih povsem drugačnih ljudi. A vse bolj je bilo jasno, da ubira zgodba naše poti neke svoje steze. In da bo to bolj film o tem, kako sva se krčevito trudila priti do tistih drugačnih ljudi. Se z njimi pogovarjati in jih vsaj za silo razumeti.
Trudila - ne pa tudi zares uspela.
Naslednji dan je bila nedelja, z mašo v vaški cerkvi. Ženske so prihajale v svojih pražnjih oblačilih: široka nabrana krila in majice, izpod katerih so gledali ceneni modrci. Misijonarji jim nič več ne prinašajo starih cunj z odpadov prenažrtega Zahoda. Novi običaji so se prijeli in nekdanja golota ni več moderna. Kljub temu je nekaj žensk še vedno kazalo gole prsi in osem, morda deset možakov se je iz kolib više v hribu spustilo oblečenih le v koteke. Posedli so na tla prevelike hiše s križem nad vhodom in poslušali nam nerazumljive besede vaškega kateheta. Duhovnik - nekdanje belce so večinoma že zamenjali domačini - pride v vas le nekajkrat na leto. Maša ni zares maša, temveč bolj neke vrste verouk, ki ga vodi lokalni ministrant. Temu sledijo dolgi monologi vaščanov, ki očitno razlagajo o svojih težavah.
- O čem so govorili? je Neja pozneje, pred kamero, vprašala Martinusa.
A od našega vodnika je bilo vse težje karkoli izvedeti. Njegova angleščina, ki je bila še v Wameni povsem razumljiva, je z vsakim dnem bolj prehajala v zlaganje nekakšnih besed brez smisla in povezave.
- Govoriti o mrtev zdaj pogreb družina zbrati mnogo prasec petindvajset prasec.
- Hej, Martinus, pa menda ne rabijo za pogreb petindvajset prašičev, že samo s petimi si lahko kupiš ženo…
-Petindvajset prasec problem big problem za večerja nudls end rajs. Problem, yes, yes, big problem.
Vse bolj se nam je dozdevalo, da razumemo iz njegovega besednjaka le še ti dve besedi: problem, big problem.
Nejo sem pozneje našel za vasjo, objokano.
- Toliko vprašanj imam… Tako daleč smo prišli, ubijala bi, da bi se lahko pogovarjala z njimi in izvedela… Bog, kaj vse bi želela tukaj izvedeti! Greva se snemanje nekakšne televizijske serije, jaz pa od tistega butlja ne uspem izvedeti niti, kaj so govorili v cerkvi.
Še kako dobro sem jo razumel. Le da sem jaz mogoče drugačen, vzamem tisto, kar pač dobim.
- Nejč, v redu je, hej, vse je v redu! Ali ne vidiš, kako je pot kljub temu zanimiva? Lahko se zaletavava z glavo v zid, a ničesar ne bova spremenila. Pot pa je krasna… Pozabi na načrte in obljube, poglej raje, kaj vse se nam dogaja! Ni navsezadnje z vsakim dnem bolj zanimivo?
Rad imam Nejo, kadar se njene oči zasvetijo vlažno in obarvajo na robovih rahlo na rdeče. Takrat postanejo to najbolj modre oči, kar jih sploh poznam.
Nadaljevanje prihodnjič
