V pretežno digitaliziranem svetu, kjer pametni telefoni nadzorujejo naš spanec in nam algoritmi določajo prehrano, ostaja en sam analogni ritual trdovratno zasidran v našem vsakdanu: uporaba suhega papirja za čiščenje najobčutljivejših delov telesa. Če bi si roke umazali z blatom ob luži, bi redkokdo pomislil, da bi jih zgolj obrisal s suhim robčkom. Večina bi instinktivno posegla po vodi in milu. Kljub temu pa v zasebnosti kopalnice zahodna civilizacija vztraja pri navadi, ki se zdi vse bolj anahronistična, potratna in – če vprašate naraščajoče število strokovnjakov in potrošnikov – higiensko vprašljiva.
Vendar se razpoloženje spreminja. Naraščajoči stroški življenja, večja okoljska ozaveščenost in tehnološke inovacije, ki so končno dosegle tudi keramični prestol, nakazujejo, da se zlata doba toaletnega papirja morda bliža koncu.
Nevidna cena udobja
Toaletni papir je tiste vrste izdelek, o katerem ne razmišljamo, dokler nam ga ne zmanjka. Toda številke, ki se skrivajo za tem navidezno banalnim produktom, so osupljive. Ocenjujejo, da v Zahodni Evropi posameznik letno porabi med 15 in 25 kilogrami toaletnega papirja. Če pogledamo onkraj Atlantika, so številke še bolj drastične: povprečen Američan porabi približno 141 zvitkov na leto, Nemci jim tesno sledijo s 134 zvitki, Britanci pa s 127.
Ta navada ima svojo ceno, ki presega zgolj mesečni račun v trgovini. Svetovna proizvodnja tako imenovanega »tissue« papirja predstavlja že desetino celotne papirne industrije in trend še vedno raste. Za celulozo, ki jo splaknemo v nekaj sekundah, padajo drevesa, porabljamo ogromne količine vode in energije. V času, ko vsak plastični zamašek postane predmet okoljske razprave, se zdi množično splakovanje vlaken v kanalizacijo ekološki nesmisel.
Toda okoljski odtis ni edina skrb. Nedavna znanstvena študija je v toaletnem papirju odkrila prisotnost perfluoroalkilnih snovi, bolj znanih pod kratico PFAS ali večne kemikalije. Najpogosteje odkrita spojina, 6:2 diPAP, je vzbudila pozornost raziskovalcev, saj ocenjujejo, da toaletni papir prispeva znaten delež teh snovi v odpadne vode – med 6,4 in 80 mikrogrami na osebo letno, odvisno od regije. Čeprav to ni razlog za takojšnjo paniko, gre za jasen signal: naš tradicionalni pristop k higieni pušča kemične sledi, ki jih nismo predvideli.
Iluzija čistosti
V iskanju boljšega udobja so mnogi potrošniki v zadnjem desetletju papir zamenjali za vlažne robčke. Ti obljubljajo temeljitejše čiščenje in so postali nepogrešljivi v mnogih gospodinjstvih. Vendar pa so ti robčki postali nočna mora za komunalna podjetja po vsem svetu.
Kljub oznakam, da so primerni za splakovanje, se večina teh robčkov v vodi ne razgradi dovolj hitro. V Veliki Britaniji, kjer so podatki še posebej alarmantni, industrijska poročila navajajo, da so vlažni robčki krivi za do 94 odstotkov vseh zamašitev kanalizacije. Te tvorijo ogromne gmote strjene maščobe in robčkov, ki dušijo mestne odtoke. Škodo merijo v stotinah milijonov funtov.
Odziv regulatorjev je bil oster. Anglija je napovedala, da bo leta 2027 uveljavila prepoved prodaje vlažnih robčkov za enkratno uporabo, ki vsebujejo plastiko. Sporočilo je jasno: udobje v kopalnici ne sme ogrožati javne infrastrukture.
Japonski model
Če Zahod še vedno išče rešitve, je Vzhod, zlasti Japonska, to vprašanje rešil že pred desetletji. Kdor je kdaj obiskal Tokio, pozna izkušnjo s tako imenovanimi »washleti«, visokotehnološkimi straniščnimi deskami, ki ponujajo ogrevane sedeže, natančne curke tople vode, sušenje s toplim zrakom in celo avtomatske pokrove.
Po podatkih japonskega združenja sanitarne industrije je bilo leta 2022 več kot 80 odstotkov japonskih gospodinjstev opremljenih s tovrstnimi napravami. Tam uporabo zgolj papirja dojemajo kot nekaj arhaičnega, skoraj barbarskega. Ta tehnologija zdaj počasi, vztrajno prodira na evropski in ameriški trg. Čeprav je začetna naložba v elektronski bide višja, dolgoročno drastično zmanjša potrebo po papirju in ponuja raven higiene, ki ji suha celuloza ne pride blizu.
Vrnitev k vodi
Za tiste, ki niso pripravljeni investirati v drago japonsko keramiko, se ponuja preprostejša rešitev: mehanski bidejski nastavek. Ti preprosti dodatki, ki se namestijo pod obstoječo desko in priključijo na vodo, doživljajo pravi preporod. Za delček cene letne zaloge toaletnega papirja omogočajo uporabniku, da opravi večino čiščenja z vodo, papir pa uporabi za osušitev. Prihranki pri papirju lahko dosežejo tudi do 75 odstotkov, kar v času inflacije ni zanemarljivo.
Na skrajnem robu tega gibanja pa najdemo pralne krpice. Gre za koncept brez odpadkov, kjer namesto papirja uporabljamo majhne kose blaga (pogosto iz bombaža ali bambusa), ki se po uporabi zberejo v zaprti posodi in operejo pri visokih temperaturah. Čeprav ta metoda zahteva določeno mero organizacije in premagovanje psiholoških ovir, pridobiva privržence med tistimi, ki želijo svoj ogljični odtis zmanjšati na absolutni minimum.
Morda se res ne bomo vsi jutri zbudili v svetu brez toaletnega papirja. Vendar pa je smer jasna: monopol belega zvitka se krha. Naj gre za bide, prho ali pralne krpice, skupni imenovalec je voda. Sprememba, ki se dogaja, pa ni samo tehnološka ali ekonomska, temveč psihološka. Gre za trenutek, ko si priznamo, da je bila voda vedno naravna rešitev za čistočo, papir pa le dolgoletna, potratna navada, ki jo bomo počasi prerasli.
