Karmen Pust
Miran Stanovnik je edini Slovenec in tudi eden redkih motoristov na svetu, ki ima za seboj že petnajst najbolj drznih in tveganih dirk na zemeljski obli, imenovanih reli Dakar. Sprva so jih pripravljali po puščavskih brezpotjih v Sahari, zadnja tri leta pa so se zaradi neurejenih razmer v Afriki preselili v Argentino. Naš prekaljeni puščavski lisjak očitno ne more brez tovrstnih podvigov. Pravkar se je mudil na puščavski dirki v Abu Dabiju in kot že tolikokrat - spet preživel.
Katerega od svojih mnogih dosežkov bi šteli za najuspešnejšega?
"Če bi govoril o relijih in Dakarju, bi omenil enega, ki mogoče ni športen. Leta 1996 sem prvič sodeloval na Dakarju, ga končal in ob tem kot začetnik dobil nagrado za ‚ferplej', kar je zame seveda poseben dosežek. Enemu od sotekmovalcev sem namreč popravil motor."
Prvega ne pozabiš
Vseh petnajst dirk na Dakarju je bilo zagotovo zelo razburljivih. Katera bo najbolj ostala v spominu?
"Spet bi se vrnil na prvi Dakar leta 1996, ker pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Tudi vsak nadaljnji je vtisnil poseben pečat. Denimo leta 1997, ko sem pri hudem padcu za dobrih deset minut popolnoma izgubil vid. To je posebna izkušnja za človeka, ker veš, kaj se lahko zgodi."
Česa se najbolj bojite?
"Ne morem reči, da me je nečesa posebno strah, ampak čutim spoštovanje do same dirke kot take. Na dakarski dirki je izredno veliko nevarnosti in tudi izredno veliko veselja. Običajno je tako, da se vse nevšečnosti, ki sem jih kdaj doživel in se nato nanje pripravil, niso zgodile, bile pa so nove nevšečnosti, na katere sem se moral v trenutku odzvati. Da bi me bilo kakšne stvari posebno strah, ne bi mogel reči. Mogoče je prisotnega malce strahu, ker se lahko zgodi, da povsem nenadzorovano padeš in ne moreš koordinirati, kje boš pristal, kje se boš ustavil, vendar je to možno povsod, ne samo na dirki."
Kar se je zgodilo letos…
"Letos sem doživljal stvari, na katere praktično ne moreš biti pripravljen oziroma naj se ne bi zgodile z vsemi izkušnjami. To, da se mi je vnel motor že v tretji etapi, po enem prevalu čez sipino, je skoraj nemogoče. Vendar se mi je to zgodilo. Sreča je ta, da sem imel pri roki dovolj peska, da sem pogasil. Potem me je odnese voda, ko sem razmeroma pravilno ocenil nevarnost, se je spet zgodilo nekaj, kar se, upam, ne bo več. Potem pa padec, ko sem bil s svojimi izkušnjami prepričan, da je tam varno priti do konca. Vendar so to nepredvidljivi dogodki in zaradi tega je Dakar tudi tako zanimiv."
Na enem izmed forumov sem zasledila zaskrbljene udeležence. Sprašujejo se, zakaj tvegate življenje, ko pa doma čaka nekaj dragocenega.
"Verjetno se ljudje to sprašujejo ravno zato, ker je dirkanje zelo dobro medijsko podprto. Nihče od teh pa se ne vpraša, zakaj sem v tako nevarni službi, ki je lahko tudi lepa, v Slovenski vojski. Jutri je lahko vojna, jutri sem lahko v mirovni misiji v Afganistanu, jutri sem lahko izpostavljen terorističnemu napadu, na Nizozemskem, kjer naj bi služboval. Seveda to pa ni medijsko izpostavljeno. Verjetno se tudi nihče od njih ne vpraša, kaj se lahko zgodi njemu/njej, ko se med vožnjo liči ali piše SMS. Tukaj bi lahko odgovarjal dolgo, dolgo."
Bolj tvegano
Športnik ste že od mladosti. Kako ste se znašli v ekstremnem športu?
"Mislim, da je sedaj vsak vrhunski šport ekstremen šport. Moj šport sodi med bolj tvegane. Treba je vedeti, da se dogajajo nevšečnosti in tudi smrtne žrtve. Tudi v nogometu se dogajajo smrtne žrtve, pa se ljudje ne sprašujejo, zakaj tam neki vratar umre. Mislim, da je to logična posledica mojega udejstvovanja v športu od mladih nog. Sem fant iz podeželske družine, kjer ni bilo denarja za drage športe. Začel sem se ukvarjati z atletiko, kjer si potreboval le športne copate in trenirko pa si lahko tekel. Zelo sem zadovoljen, da sem začel s kraljico športov in potem nadaljeval z nogometom, kolesarstvom in motokrosom."
Kakšen je vaš življenjski moto?
"Zagotovo me motivira napredek. Tudi želja po novem. Moramo vedeti, da vsaka zgodba prinaša novost, izzive, to da moraš biti v določenem trenutku fleksibilen in se odzvati s tveganjem, celo življenja. Tukaj ni skupinske odgovornosti."
Do kdaj boste zdržali na motorju?
"S tem vprašanjem se ne ukvarjam in bi težko odgovoril nanj. Prav gotovo pa do takrat, ko bom še imel podporo družine in motiv za trenirati ter se pripravljati tako kot sedaj. Nepripravljen na dirke prav gotovo ne bom šel nikoli. Na dirko odhajam vedno s športnim motivom, ne pa z motivom po avanturi ali pa počitnicah."
Kako se borite s stroški, ki so čedalje večji?
"Tudi to je eden od izzivov. Sodelujem z veliko sponzorji in prijatelji, ki mi pomagajo po svojih močeh. Srečujem veliko ljudi in se tudi skozi to veliko naučim. Je pa res, da je v tem obdobju zelo težko tudi v materialnem smislu zagotoviti dovolj sredstev za tovrstna dirkanja."
