Davek izraelsko-ameriške agresije v Iranu se ne preliva »le« v ceno nafte in drugih energentov na svetovnih trgih ali v apokaliptična svarila o energetskih in gospodarskih pretresih, ki bi najmočneje prizadeli denarnice običajnih ljudi. Dnevna poročila o vojni v Iranu se praviloma osredotočajo na neposredne žrtve in materialno škodo, medtem ko okoljska in zdravstvena kriza ostajata potisnjeni v ozadje – čeprav gre za strupeno zapuščino vojnega konflikta, ki je ne bodo izbrisali podpisi glavnih akterjev niti ob morebitni takojšnji prekinitvi vojne kalvarije.
Dober mesec dni po začetku izraelsko-ameriške vojne proti Iranu so okoljske posledice za Iran in širšo regijo hude in se še stopnjujejo, opozarja britanska neprofitna organizacija Conflict and Environment Observatory (CEOBS). »Največjo grožnjo za okolje trenutno pomeni onesnaženje, povezano z vojaškimi spopadi, ki lahko vpliva na zdravje ljudi, kopenske in morske ekosisteme ter naravne vire, kot so tla in podtalnica. Posebno skrb vzbujajoče je onesnaženje vodnih virov, saj se Iran že dlje časa sooča s sušo in slabim upravljanjem vodnih virov, zaradi česar so ti že močno izčrpani,« so opozorili v dneh pred mejnikom prvega meseca vojaške agresije.
Črni oblaki dima in črni dež
Iranska vojna je namreč sprostila strupeno mešanico kemikalij, težkih kovin in drugih onesnaževal, ki bodo za seboj pustili okoljsko škodo in zdravstvena tveganja, ki bi lahko trajali desetletja. »Požari naftnih in plinskih polj na obalnih območjih, ladij na tem območju ter naftnih tankerjev, ki gorijo ali se potapljajo – vse to pomeni onesnaženje,« je v teh dneh za Euronews opozoril Kaveh Madani, iranski znanstvenik in direktor Inštituta za vodo, okolje in zdravje Univerze Združenih narodov. Spomnimo: nočna izraelska zračna ofenziva na iransko naftno infrastrukturo v prvem tednu marca je sprožila požare na več kot 30 naftnih objektih po vsej državi. V Teheranu so gorela ključna naftna skladišča, posledice so bile katastrofalne: gost črni dim je prestolnico s skoraj desetimi milijoni prebivalcev ovijal 72 ur, satelitski posnetki so prikazovali oblake strupenih plinov nad gorovjem Alborz.
Dokumentiranje škode je zahtevna naloga, natančna ocena pa za zdaj nemogoča, opozarja Doug Weir, direktor organizacije CEOBS. Za prepoznavanje škode in ocenjevanje okoljskih tveganj za ljudi, ekosisteme in kmetijska zemljišča uporabljajo daljinsko satelitsko zaznavanje ter obveščevalne podatke iz odprtih virov. Doslej so evidentirali več kot 400 okoljsko skrb vzbujajočih incidentov, povezanih z vojno. Hkrati opozarjajo, da zaradi zamud pri satelitskih posnetkih in izpadov interneta v Iranu ostaja veliko neznank o dejanskem obsegu posledic.
Eden najbolj zloveščih znakov resnih okoljskih posledic napadov na naftne objekte v regiji – z možnimi neposrednimi vplivi na varno vodo, zrak in hrano – je pojav tako imenovanega črnega dežja. Prebivalci so poročali o pekočih očeh, težavah z dihanjem in črni tekočini, ki je prekrivala ulice, avtomobile in stavbe.
Kaj natanko vsebuje črni dež? Po besedah okoljskih znanstvenikov gre za kompleksno mešanico strupenih snovi, ki nastanejo pri nepopolnem zgorevanju ogljikovodikov in industrijskih materialov. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je sredi marca potrdila prisotnost nevarnih snovi, vključno s policikličnimi aromatskimi ogljikovodiki ali PAH (rakotvorne spojine, ki nastanejo pri gorenju nafte), žveplovimi in dušikovimi oksidi (povzročajo kisli dež in respiratorne težave), benzen, toluen, aceton in metilenklorid (strupeni hlapni organski spojini), težkimi kovinami (kadmij, svinec in druge kovine iz naftnih produktov), sajami in ogljikovimi delci (mikroskopske trdne snovi, ki prodirajo globoko v pljuča). »Črni dež in kisli dež, ki ga spremlja, pomenita resnično nevarnost za prebivalstvo, predvsem za dihala. Povzročita lahko kemične opekline in poškodbe pljuč,« je na novinarski konferenci v Ženevi opozoril Christian Lindmeier.
Med razogljičenjem in zaslužkom peščice
Podoba današnjega sveta je razcepljena: medtem ko v Evropski uniji in širše po svetu govorimo o razogljičenju in zelenih politikah, na drugem koncu sveta vsakodnevno gorijo nevarne snovi, ki zastrupljajo ljudi in okolje. Vojaške agresije ne prinašajo le smrti in trajnih poškodb ljudi v napadenih državah ter neposrednega uničevanja ekosistemov, temveč v času zaostrenih podnebnih razmer pomenijo tudi udarec vsem prizadevanjem za razogljičenje, ob tem poudarja Boštjan Remic, strokovni sodelavec društva za sonaravni razvoj Focus.
Kot nadaljuje, aktualno dogajanje dokazuje, kako pomemben je prehod na obnovljive vire energije. »Na prvi pogled bi moral porast cen razogljičenje pospešiti. A zgodovinski primeri, najbližji je energetska kriza, povezana z vojno v Ukrajini, kažejo, da iz takšnih kriz najmočnejši izidejo lastniki, prodajalci fosilnih goriv. Visoke cene so z njihovega vidika blagoslov: prinesejo nepričakovano visoke dobičke, ceno pa plačajo običajni ljudje, ki se jim povišajo življenjski stroški. S fosilnimi gorivi je povezana tudi cena hrane.«
Po oceni programa Združenih narodov za okolje (UNEP) skupni vojaški ogljični odtis znaša vsaj 5,5 odstotka vseh emisij. To je velik delež, saj bi na lestvici držav po izpustih svetovne vojske zasedle četrto mesto. »Toda medtem ko so države zavezane poročanju o izpustih toplogrednih plinov in njihovemu zmanjševanju, ogljičnega odtisa vojaških aktivnosti ni treba meriti in upoštevati v ogljičnih bilancah držav. To je posledica pritiska predvsem ZDA in tudi Rusije. Vojaški aparat ZDA je daleč največji (ruski je drugi), z vojaškimi oporišči, razporejenimi po vsem svetu,« dodaja Remic.
Povedna je tudi analiza ameriškega raziskovalnega inštituta Climate and Community Institute (CCI), ki se ukvarja s povezavo med podnebnimi spremembami, gospodarstvom in družbo, ki ugotavlja, da skupne emisije toplogrednih plinov v prvih 14 dneh napadov v Iranu presegajo pet milijonov ton ogljikovega dioksida – kar je več kot celotno podnebno onesnaženje Islandije v letu 2024. Še več: številka je enakovredna tudi emisijam 1,1 milijona avtomobilov na bencinski pogon v letu dni in predstavlja več kot 1,3 milijarde dolarjev podnebne škode.
Bo na mizi tudi tožba?
Ko se vojna vihra poleže, se lahko pravni strokovnjaki soočijo z vprašanjem, ali bi Iran zaradi okoljske škode potencialno lahko vložil tožbo proti ZDA in Izraelu. Vsaj en takšen primer poznamo, odgovarja Remic. Po zalivski vojni je bila v sklopu Organizacije združenih narodov (OZN) ustanovljena reparacijska komisija (kot poseben organ varnostnega sveta ZN) z mandatom za presojo zahtev po odškodnini za povzročeno škodo in izgube. »Med šestimi zahtevami za Irak so bile tudi odškodnine oziroma reparacije zaradi okoljske škode, ki jo je povzročil Irak, med drugim so v Kuvajtu požgali naftna polja. Šlo je za ad hoc mehanizem, ki pa ni verjeten v primeru vojne v Iranu, ker je politična razdelitev kart drugačna kot v primeru zalivske vojne – med drugim zato, ker se postopek začne s sprejetjem resolucije v varnostnem svetu OZN, kjer ima ZDA veto. Vemo pa tudi, da nobeden od agresorjev, ne ZDA ne Izrael, ne priznava mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) in samo selektivno – kadar jim ustreza – meddržavno sodišče (ICJ).«
Če pogledamo širše, tako aktualne kot pretekle konflikte na območjih, bogatih z energenti, se izriše jasna slika: ogromen vojaški aparat in vojaške agresije po svetu pravzaprav delujejo kot zadnja obramba svetovnega reda, ki je že po svoji osnovi škodljiv za okolje in večino svetovnega prebivalstva, poudari Boštjan Remic. »To je sistem, ki naravo dojema kot zastonj darilo za neskončno bogatenje in rast, s tem pa ogroža same naravne temelje za življenje na Zemlji. Razlika je le v tem, da je trenutni predsednik ZDA v primerjavi s svojimi predhodniki iskren in to odkrito pove.«
