Miroslav Slana - Miros
V Sloveniji še živijo zavedni ljudje, ki delujejo v prid domovini in za skupno dobro, ne samo za osebne in tajkunske žepe ter tuje grabežljivce. Ampak naš čas prinaša tudi velika nasprotja.
Ljudje ne morejo razumeti, zakaj so na primer pravkar Avstrijcu prodali 214 hektarjev Toplakovega gozda na Korovski gori pri mejnem potoku Kučnica v občini Cankova, ko pa je Slovenija po obsegu že tako majhna. Marsikdo pa je prijetno presenečen ob humanem dejanju Vide Marije Ribnikar, hčerke Franja Pahernika, rojenega v Hudem Kotu pri Ribnici na Pohorju, ki je podarila 551 hektarjev gozda med Vuhredom in Veliko Kopo ljubljanski univerzi, da so sredstva in strokovni del vezani na fakulteto za gozdarstvo. Tudi pohorski lastnik 1200 hektarjev zemlje Milan Lenarčič je zemljo zapustil slovenski univerzi, čemur so oporekali zakoniti dediči, a so zdaj našli kompromis. Na upravni enoti Radlje so pojasnili, da je bilo premoženje v denacionalizacijskem postopku že leta 1995 vrnjeno upravičencu Milanu Lenarčiču.
Pahernikovih 551 hektarjev
Že pred novim letom je bila v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani slovesna predstavitev Pahernikove ustanove. Žal že pokojna darovalka Marija Ribnikar, rojena Pahernik, je sredstva od prodaje lesa iz Pahernikovih gozdov namenila raziskovalni dejavnosti na področju ohranjanja gozdov in študente gozdarstva Univerze v Ljubljani. Ves dobiček gre za štipendije in raziskovanja, v Pahernikove gozdove pa prihajajo po znanje in strokovno izpopolnjevanje domači in tuji študentje.
Izvoljen je bil upravni odbor Pahernikove ustanove, ki ga sestavljajo predsednik Maks Sušek, dolgoletni skrbnik Pahernikovih gozdov (znan tudi kot poslanec liberalne stranke v prvem DZ samostojne Slovenije) in člani prof. dr. Alenka Šelih, prof. dr. Jurij Diaci, prof. dr. Andreja Bončina in prof. dr. Janez Krč. Na slovesni predstavitvi so odvetniku Rudiju Šelihu podelili priznanje Pahernikove ustanove za prizadevanje po denacionalizacijskem postopku, ko je leta 2005 Vida Marija Ribnikar ustanovila to ustanovo.
Ker je namembnost Pahernikovega gozda za Slovenijo dragocen zgled, ki ga velja posnemati, da bo slovenska zemlja ostala v lasti Slovenije, ne tujcev, smo Maksa Suška, enega najboljših poznavalcev teh gozdov, dolgoletnega skrbnika, gozdarja in avtorja knjige Pahernikovi gozdovi, Biografija rodbine Pahernik, zaprosili, da nam osvetli zanimivo usodno zgodbo Pahernikovih gozdov vse od začetka minulega stoletja do danes.
Potrdil nam je, da je bil od leta 1956 do 1990 zaposlen na gozdnem gospodarstvu v Radljah ob Dravi. Do leta 1960 je bil referent za gojenje, nato pa do leta 1990 direktor. V kompleksu gozdov, katere je upravljalo gozdno gospodarstvo, so bili torej tudi Pahernikovi gozdovi do leta 1992, do konca denacionalizacijskega postopka. Ta je potekal v UE Radlje ob Dravi. To nam je potrdila tudi načelnica upravne enote, Marija Brezočnik, ki je poudarila, da po denacionalizacijskem postopku UE ni več spremljala nadaljnjega razpolaganja z vrnjenim premoženjem upravičencu Milanu Lenarčiču.
"Takoj po vrnitvi gozdov ob koncu leta 1992 me je gospa Marija Pahernik, mati Vide Ribnikar, zaprosila za skrbnika njenega vrnjenega posestva. Po njeni smrti pa sem na željo njene hčerke Vide, ki je živela v San Franciscu, skrbništvo nadaljeval do njene smrti 4. januarja 2008," je razložil Maks Sušek, sicer tudi nagrajenec biotehniške fakultete, dobitnik Jesenkove nagrade. "Vida Ribnikar je ustanovila Pahernikovo ustanovo že 19. septembra 2005 za primer smrti z namenom, da ohrani spoštljiv spomin na očeta Franja Pahernika, priznanega gozdarskega strokovnjaka v času njegovega delovanja, in svoje matere Marije, ki je skrbno soupravljala premoženje. Z namenom, da uresniči poklicno poslanstvo, v katerega je verjel Franjo Pahernik, namreč da je treba opustiti tisočletno uničevanje gozdov in ugotoviti sonaravni razvoj gozdov. Oče Franjo in mati Marija sta bila privržena svoji domovini Sloveniji, zvesta, čeravno ju je kruta usoda 2. svetovne vojne odtrgala od nje. Tako sem dejansko navezan na te gozdove in z njimi povezan od leta 1956 pa vse do danes. Pahernikova ustanova ima vsako leto okoli 80.000 evrov čistega dobička, namenjenega v študijske namene Gozdarske fakultete Univerze v Ljubljani."
Zgodba inženirja Franja Pahernika, ki je leta 1905 diplomiral na dunajski "visokošoli za zemljedelstvo", je takrat dobila krila, saj je začel posestvo usmerjati v naravnejše oblike gospodarjenja s temi gozdovi, nam je pojasnil Sušek. "Začel je uveljavljati svoje naravne poglede pri gospodarjenju z gozdovi in je povsem zavračal takrat še zelo uveljavljen golosečni način. Kot gozdni strokovnjak je imel močan vpliv v širši okolici in ga imamo za pionirja sonaravnega gospodarjenja v Pohorsko-Kozjaškem Podravju."
Kljub usodnim okoliščinam zgodovine, v katerih je inženir Pahernik doživel kar dve zaplembi premoženja - nemško zaplembo in povojno razlastitev - ga to ni dotolklo. Tudi po razlastitvi je našel pot do svojih gozdov v Hudem Kotu, Orlici, Vuhredu in Sveti Ani. Maks Sušek se spominja, da je bil pri njem zmeraj dobrodošel in zaželen, saj je znal vselej popestriti gozdarsko strokovno delo s svojimi dolgoletnimi izkušnjami. "Že moji prvi stiki s Pahernikom leta 1954," se spominja, "in prek njega z njegovimi gozdovi, so naredili name močan vtis. Imela sva tesne stike vse do njegove smrti leta 1976… Primerjava Pahernikovih gozdov z mnogimi enodomnimi monokulturami nas je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja povsem prepričala, da je način sonaravnega gospodarjenja prava pot."
Pahernikova ustanova, pojasnjuje Sušek, je danes samostojna pravna oseba zasebnega prava, ki gospodari s 551 gozdovi. Z gospodarjenjem pridobiva letno čiste dohodke, ki jih namenja za štipendije in druge raziskovalne naloge v gozdarstvu. Zato ima ustanova odbor za štipendije ter odbor za pospeševanje raziskovalnih nalog v gozdarstvu, ki na osnovi letnih razpisov pripravijo izbor prijavljenih kandidatov, s katerimi uprava sklene pogodbe.
Ob ustanovitvi Pahernikove ustanove je bilo dogovorjeno tesno sodelovanje z ljubljansko univerzo, biotehniško fakulteto, oddelkom za gozdarstvo in obnovljene gozdne vire. Zato se vsa štipendijska dejavnost od razpisa do sklenitve pogodbe za štipendije in raziskovalne naloge opravlja na oddelku za gozdarstvo ter obnovljive gozdne vire.
Od Pahernikove ustanove si lahko veliko obetajo nadarjeni študentje, ki so sposobni in željni študija. Finančna motivacija jim bo dala dodaten zagon za študij in delo. Univerza se zaveda, da se brez dragocene pomoči fundacij ne bo polno razvijala. Zato je stališče Univerze v Ljubljani jasno: Pahernikova ustanova je zgled notranje urejenosti ustanove in univerza si želi, da bi postala vedno dobrodošel in dober zgled delovanja ter bi prepričala tudi nove donatorje.
Lenarčičevih 1200 hektarjev
Vodja Zavoda za gozdove Slovenije, enota Maribor, Jožef Markič, nam je povedal, da je bila v oporoki Milana Lenarčiča kot naslednica gozdov na Pohorju sicer zapisana ljubljanska univerza, zdaj pa menda nastajajo kompromisi med dediči.
Alojz Klančnik z Ribnice na Pohorju, ki je po navedbi upravne enote Radlje začasni upravitelj oziroma skrbnik Lenarčičeve posesti, je razložil, da je 18 dedičev uveljavilo pravico do Lenarčičevih nepremičnin na Pohorju v izmeri 1200 hektarjev. Zdaj so našli kompromis z univerzo tudi na sodišču. Tako je univerza dedinja nepremičnih v Ljubljani in na Vrhniki, kjer je imel Lenarčič nepremičnine z opekarno, tovarno parketa, žago, hidroelektrarno in tako naprej, 18 Lenarčičevih dedičev pa si deli 1200 hektarjev zemlje na Pohorju in v Josipdolu.
Poteza Pahernikovih in Lenarčičevih dedičev ni samo humana ter v prid razvoju slovenske univerze, temveč je lep zgled, kako koristno ohraniti slovensko zemljo, medtem ko jo nekateri razprodajajo tujcem. Kot denimo 214 hektarjev uvodoma omenjenega Toplakovega gozda na Korovski gori pri mejnem potoku Kučnica.
Pahernikova ustanova se zavzema za sonaravno gospodarjenje z gozdovi, s spodbujanjem mladih k študiju gozdarstva ter podpiranjem raziskovalne dejavnosti prispevka k njegovemu uveljavljanju in razvoju. Gotovo bo univerza tudi pri upravljanju z Lenarčičevimi nepremičninami delovala v prid razvoja Slovenije.
