Moški dolga leta sploh ni vedel, da ima pravico do pokojnine, zato nanjo ni niti računal. Zgodba se je začela pred nekaj tedni, ko je moški stopil v prostore sindikalnega urada Inca Cgil v Genovi. Njegov namen je bil skromen: želel je le preveriti, ali bi mu glede na starost morda pripadala t. i. socialna pokojnina za tiste brez prihodkov.
Vendar pa so izkušene uslužbenke ob pregledu njegovega izpiska prispevkov opazile nekaj nenavadnega. Med številnimi kratkotrajnimi zaposlitvami so odkrile sledi o delu na morju. Ko so ga prosile za staro pomorsko knjižico, so v njej našle vpise o prispevkih, za katere je moški mislil, da so že zdavnaj izgubljeni ali nepomembni. Ti pozabljeni dokumenti so bili ključni – z njihovo pomočjo je dosegel prag za polno starostno pokojnino.
Od pomanjkanja do zasluženega miru
»Strokovnost naših sodelavk je rešila izjemno težko situacijo. Moški je v trenutku prešel iz stanja popolne revščine v dostojno življenje s pokojnino, ki je plod njegovega lastnega dela in vplačanih prispevkov,« je pojasnil Marco Paini, direktor urada Inca Cgil v Genovi. Ker pravica do pokojnine zapade šele z njenim priznanjem (vloga pa za nazaj velja od trenutka izpolnitve pogojev), se je skozi leta nabral vrtoglav znesek 106 tisoč evrov.
Zakaj se to dogaja? Po besedah Painija ljudje pogosto sploh ne poznajo svojih pravic, kar je veliko pogostejši pojav, kot si mislimo. »Nič nam ne prinese večjega zadovoljstva, kot trenutki, ko ljudem povrnemo njihove pravice in jim zagotovimo mirno starost,« zaključuje direktor.
