Besedilo in slike: Miroslav Slana - Miros
Hlebinska slikarska šola, zibelka hrvaške naivne umetnosti, je usahnila, koroški ljudski slikar Anton Repnik pa je še živ v Evropi in svetu. Razpoznaven je celo v Ameriki, kjer brez podpisa vedo, da je to Repnik. Ob rojstnem dnevu smo ga obiskali na Muti. Tam zdaj slika tajkune in bankirje z grabežljivimi rokami in pohlepnim pogledom. Slikarsko mu uspešno sledi sin Janez.
Kar je pisatelj Prežihov Voranc za Korošce v besedi, je Anton Repnik zanje v sliki. Z Vorancem se je poistovetil, ko je ilustriral njegove samorastnike. Je član Društva slovenskih likovnih umetnikov in dobitnik številnih tujih in domačih odličij in nagrad, med drugim diplome Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, Grand Prix de la collection Winston les peintres et sculpteurs naifs Jugoslaves in Bernekerjeve plakete.
V šestdesetih letih minulega stoletja, ko je o naivcih podravske "hlebinske šole" s hribčki in "pušeljčki" govorila vsa Evropa, je z drugega konca Drave, rojen 1935 v Sv. Vidu pri Vuzenici, prodrl v Evropo in še dlje slikar Anton Repnik. Z impresivnimi olji, spočetka na juti, je razkrival trdoto življenja delavcev in kmetov značilnih oči, ki so odsvit duše, lopataste roke in noge pa kot pečati grotesknosti in ironije - tudi v njegovem Golobu miru s procesijo 1966, ki krasi muzej koroške likovne galerije v Slovenj Gradcu.
Zgodba o sedmicah
V Antonovi družini se je rodilo sedem otrok. Z ženo Angelo sta imela sedem otrok: Danica živi v Mariboru, Marija v Slovenj Gradcu, Elica in Branko v Vuzenici, Tončka v Radljah, Anica v Selovcu, Janez pa je doma. Ima tudi sedem vnukov, ki se za konec tedna družijo z dedkom na Muti, kjer ima atelje in galerijo.
V galeriji nas je presenetilo stotero zgodb. Vsaka njegova slika je zgodba. Na primer "Povštertanc", kjer ob harmonikarju plesalec prižema plesalko s "povštrom" čez hrbet, ona ga z lopatasto roko boža po obrazu, v množici čakajočih pa na robu klopi sedi zgrbljena starka, ki z enim očesom hrepeneče motri plesalca, ali bo prišel ponjo, da bo še okusila slast že pozabljenega poljuba in plesa. Tako se od njegovega otroštva pletejo likovne zgodbe o življenju vaščanov in širše koroške okolice kot refleksije slikarjeve notranjosti.
Nesojeni župnik
Njegova otroška zgodba ni oblita z medom, saj so bili doma revni kot cerkvena miš.
"Doma sem moral trdo delati kot živina," je povedal, "v šoli pa sem lepo sedel. Zlahka sem se učil in navdušeno risal. Po osnovni šoli me je učiteljica vprašala, če ne bom šel v gimnazijo kot drugi. Odvrnil sem, da bi šel rad, a doma ni denarja. Doma so bili strašno pobožni, zato so rekli, da bom župnik. Ampak že takrat sem močno razmišljal, da bi v spovednici napravil luknjo in ko bi prišla k spovedi kakšna lepotička, bi ji zašepetal, da prihaja sveti duh, potem pa bi jo skozi luknjo nežno potipal. Mogoče sem razmišljal bogokletno, ampak ljubezen ni bogokletna. Pozneje so mi poznavalci slikarstva dejali, da je prav, ker nisem šel v bogoslovje, saj bi me tam pokvarili, jaz pa delam tako lepe slike, da bi si farji prste obliznili, če bi znali tako slikati."
Pošteni gošarji
Med drugo svetovno vojno so prihajali k njim domov "gošarji", partizani. "Enkrat," se spominja Toni, "ko je mama spekla hlebček iz zadnje moke, so prišli gošarji prosit za hrano. Mati jim je dala edini hlebček in mleko. Gošarji so vzeli vrvico in odmerili pet enakih delov kruha, da so nam pol hleba vrnili. Bili so poštenjaki. Nemški vojaki so pozneje postrelili nekatere vaščane in gošarje, ki smo jih pokopali blizu naše hiše in na grob zasadili cvetje. Rože in sveče so vojake raztogotili, da so nas hoteli postreliti. Zadnji trenutek se je zavzel za nas vojak. Tako sem še danes tu."
Od čevljarja in kovača do slikarja
Preden je Anton predrl trdo lupino revščine s slikami, je med skopimi obrežnimi koleni Drave okusil trdoto boja za preživetje. Naprej se je izučil za čevljarja, nato je dobil delo kot kovač v Tovarni poljedelskega orodja na Muti, da je lahko skrbel za svojo družino.
Vztrajno je risal in slikal, najprej na papir, nato na vreče iz jutovine ter se izpopolnjeval, tudi pri Pečku, akademskemu slikarju in ravnatelju slovenjegraške galerije.
V tesnem stanovanju je podnevi delal in slikal v kuhinji, ponoči pa veliko bral, četudi je bila žena s tem prikrajšana. Povedal nam je: "Ugotovil sem, da gredo katoličani v cerkev in tam iščejo boga, zame pa je bila galerija prijazna cerkvica, saj sem videl v razstavljenih slikah globoke življenjske misli. Kadar slikam, možgane malo povaljam po srcu, da jih prepojim s srčno krvjo. Če ni zraven srca, ni prave umetnosti. Tisti, ki je izdelal puško, je delal samo z možgani. Umetnost je nekaj duhovnega, oživljajočega in ne ubijajočega."
Prodor v svet
Med izpopolnjevanjem je umestil v svoje slike vse svoje življenje, a ne le svojega, temveč naše življenje, pravi. Leta 1963, ko je že izoblikoval svoj značilni slog, se je predstavil s prvo razstavo v Celju. Kmalu je prodrl preko meja s pretresljivo podobo preprostega človeka z značilnim obraznim tipom in presenetljivim obvladanjem celotne figure. Likovni kritik Janez Mesesnel je zapisal, da se je Repnikovo slikarstvo uveljavilo v slovenskem likovnem prostoru in v krogih slikarjev naivcev. Sledile so samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Doslej je pripravil že okoli sto razstav. S sinom imata že vabila za razstave leta 2012 v Trbovljah in Avstriji.
Toni je ohromel
Leta 1968, ko je že imel krono priljubljenega slikarja, doma pa ženo in majhne otroke, ga je življenje neusmiljeno udarilo. Ohromel je zaradi zastrupitve krvi. Dolgo je nemočno ležal v kliničnem centru. Danes šegavo pravi: "Prezgodaj je bilo, da bi se takrat odselil k Marjeti na domače pokopališče, saj sem bil še poln ustvarjalnih sil."
Po vrnitvi iz bolnišnice je vzkliknil: "Mein Gott, kako je življenje čudovito!" Takrat so se mu pojavile svetle rumene, rdeče in zelene barve. Prej se mu je zdela ženska lepa samo od spredaj, ko pa se je obrnila, je začutil lepoto tudi njenih zadnjičnih oblin. Do ljudi je vzpostavil drugačen odnos, kar se je kazalo na slikah.
Klonil tudi ni pred nekaj leti ob zastoju srca, ko so mu vstavili neko škatlico, ki jo prenaša veliko bolje, kot bi prenesel kroglo, se pošali.
Pri Tisnikarju s sekiro
V nizu življenjskih zgodb se je spomnil prijatelja, slikarja Jožeta Tisnikarja, ki ga je večkrat obiskal v prosekturi slovenjgraške mrtvašnice, kjer je delal. "Enkrat sem prišel v prosekturo," se spominja, "kjer sva razpravljala o njegovih slikah, ki jih je slikal v mrtvašnici. Naenkrat me je poklical v drug prostor. Na pultu je imel golo žensko. S sekiro ji je odprl prsni koš, za obducente. Nisem prenesel tega prizora. Postalo mi je zelo slabo. Nekaj mesecev si nisem opomogel. On je takrat mirno nosil po mrtvašnici pljuča in ledvice in mi razkril, da pije razredčen špirit, kadar nima pijače, sicer tudi on ne bi vzdržal. Takrat je bil zelen od pijače, brez katere ne bi mogel delati… Leta 1969 sva razstavljala v celovški deželni galeriji. Jaz sem prodal kar nekaj svojih del, Tisnikar pa nič. Potem ni hotel več razstavljati z menoj."
Kakor je imel Tisnikar z leti lep, svetel atelje, a je še naprej slikal v kleti kot nekoč, tako tudi Repnik dandanes ne slika v svojem ateljeju, temveč v kuhinji kot nekoč, ko je imel na enem stolu platno, na drugem pa je sedel.
Sin Janez o očetu in sebi
Oče je imel med slikanjem v naročju najmlajšega sina Janeza. Če se je zamislil, se je fantič brž oglasil: "Ata, delaj, delaj!"
Janez je zrasel in bil kot kovinar zaposlen v tovarni na Muti, dokler niso delavcev odpuščali. Trikrat je izgubil delo, zdaj se posveča samo slikanju. "Z očetom drug drugega popravljava," je pojasnil, "a jaz sem bolj kritičen. Moja slikarska motivika so klošarji, zavrženci in drugorazredni državljani z roba. Najprej sliko skiciram v glavi, nato jo z oljnimi barvami prenesem na platno. Moje slikanje je večslojno, nanašam tri, štiri sloje, enako pomembni so mi figuralika, kompozicija in perspektiva. Oče neposredno nanaša barvo na platno."
Najlepše je doma
Anton je veliko razstavljal in delal v Švici, ko pa se je vrnil, ga je spreletelo: "Spet sem v nebesih! Slovenija je najlepša." V Švici je imel prijatelja, doktorja, ki je čislal njegovo delo in mu nudil gostoljubje. Ker Toni ni znal kaj prida nemško, se je Švicar naučil slovensko. Žal je že umrl.
Repnik se je razveselil, ko je Slovenija postala samostojna. Čez nekaj časa je na Muti srečal ljudi, ki so izgubili delo. Ironično pravi: "Nekateri so alergični na rože, jaz pa zadnje čase na našo oblast. Koprivk sicer še nisem dobil, samo kakšne izpuščaj na zadnjici. Toda slikarstvo je zastalo, saj si ljudje ne morejo več privoščiti slik. Kako boš kupil sliko, če še za kruh nimaš? Včasih sem slikal delavce in kmete, dandanes pa se ne orje in seje, samo preprodaja. Zato s čopičem in barvami opazujem našo oblast. Vse mogoče vidim, kako Slovenci vladajo Slovencem. Vidim polno volov in krav. In jih slikam. Naši politiki očitno ne rabijo umetnosti, ki bi morala biti vodilna?"
Človek se razlikuje od živali tudi po duši, pravi. Kravo občuduje že iz ranih let, ker je spoznal, da ima včasih veliko večjo dušo od človeka. "Nobena krava še ni zanetila vojne, poglejte, kaj dela človek! Če bi imel kmetijo, bi pri meni živali poginile od starosti. Zame je duša povsod, tudi v živalih in v zraku. Če ne bi bilo zraka, nas ne bi bilo. Zdaj sem še, vsako jutro se zbudim, huje bo, ko se ne bom. Potem se ne bom imel s kom pogovarjati. Rad se pogovarjam. Na našem prenovljenem pokopališču imajo menda že televizorje, vendar me kljub temu tisti program še ne zanima."
Pred kratkim sta z ženo praznovala zlato poroko. Otroci so ju povabili v gostilno, čeprav ima on najraje krompir, ki ga pripravi Angelca. Žena mu je še nekaj dolžna, pravi, kajti ko sta se poročila, jo je on nesel čez prag. Zdaj bi morala ona njega, vendar ga še ni.
Slovenci radi pijemo. Repnik je ravnokar naslikal Ožilje Slovenije, kjer okoli velikega soda, iz katerega so speljane cevke, pije vsa Slovenija.
Na koncu nam je zaupal: "Občudujem gospo Merklovo, ki ima 80 milijonov ljudi, a jih bo prej izvlekla iz krize kot naši politiki dva milijona Slovencev."
