»Še zmeraj mi postane toplo pri srcu, ko se spomnim na dan svojega slovesa. Že začelo se je lepo, saj je čez noč zapadel centimeter snega, ki je vse pobelil in se je zjutraj bleščal v soncu, tako da je bila ob vedno krasnem vzdušju v Planici še lepa kulisa, za nameček pa še tista čudovita zaključna ceremonija, s katero smo letvico postavili zelo visoko,« se svojega kar pravljičnega slovesa od športa še vedno rad spomni štirikratni slovenski športnik leta Peter Prevc (z njim smo se pogovarjali tik pred svetovnim prvenstvom v poletih in tamkajšnjo sramoto organizatorjev), ki pa tekmovanj prav nič ne pogreša.
»Adrenalina niti ne pogrešam, še manj pa tekmovalni ritem. Uživam v privilegiju, da si kdaj lahko tudi med sezono vzamem kak prost dan. Po 15 letih se mi je šele drugič zgodilo, da sem novo leto praznoval doma, in temu se ne bi več rad odrekel.«
Pa si predstavljate, da bi še kdaj skočili, saj skoki niso ravno rekreativni šport?
Da, to si pa predstavljam in mislim, da skoki lahko postanejo rekreativni šport, samo zbrati se je treba in si upati. V Ljubljani že obstaja skupina kakih 15 rekreativcev, ki se redno dobivajo in skačejo. Začeli so na alpskih smučeh in nadaljujejo na skakalnih. Mislim, da bom tudi sam šel še kdaj skočit.
Lahko razumete 20 let starejšega Noriakija Kasaija, ki skače in tekmuje pri 53 letih?
Na Japonskem imajo drugačno miselnost in sistem, kjer imaš zastavljeno kariero od začetka do konca. Ko nisi več dovolj uspešen za reprezentanco, dobiš vlogo mentorja mlajših ali ti najdejo drugačno zaposlitev v pisarni. Kasai je očitno še dovolj pri močeh in ima tako rad ta šport, da se bo raje ukvarjal s skoki, dokler mu bo telo dopuščalo, kot pa za enak denar sedel v pisarni.
Kar nekaj časa je trajalo, preden ste javnosti oznanili, s čim se boste ukvarjali po karieri. Ste tehtali med več možnostmi?
Nisem še vedel, kaj bom počel, in tudi zdaj še iščem, kaj je tisto, kar daje največjo iskro mojemu početju. Najprej sem si vzel pol leta čisto prosto, ker sem bil nasičen vsega, potem pa so možgani začeli pogrešati, da se s čim ukvarjaš. Sponzor me je potem vzel v pripravništvo, da so mi razkazali delo v velikem podjetju, potem je prišla tudi ideja, da z ženo odpreva fundacijo, malo sem se začel tudi ukvarjati z nastopi kot govorec. Nato pa je prišla funkcija v reprezentanci.
Zadolženi ste za opremo in razvoj. Kaj natanko je vaše delo?
Sem tehnolog in podajalec informacij. Večkrat sem v panožnem centru, saj ima le reprezentanca A ustrezna sredstva za razvoj. Ko se v centru kaj novega odkrije, je to treba čim hitreje spraviti do mladinske ravni. Pomagam torej sporočiti in razložiti pravila uporabe novosti tekmovalcem in trenerjem. Za kombinezone je šef še vedno Robi Kranjec, sem pa na voljo, ko potrebuje pomoč.
Zakaj se je letos zapletlo s kombinezonom Timija Zajca in zakaj se to na srečo ni zgodilo Domnu Prevcu? Je od tekmovalca samega odvisno, ali so kombinezoni ukrojeni do skrajnih meja dovoljenega ali pa je za vsak primer še nekaj rezerve?
Granerud je prekoračil dovoljeno mejo za dva milimetra, Timi za tri, Kraft za pet, Američan za kar 12 milimetrov. Tolerance ni, a treba je vedeti, da je kombinezon sestavljen iz pene, ki se zelo hitro razteza in krči. Še na avtocestah prihaja do raztezanja, pa so mostovi zgrajeni iz precej tršega materiala. Poskuša se biti čim bliže dovoljenemu maksimumu in minimumu, a se je tedaj pri Timiju material skrčil bolj, kot smo bili vajeni. Tekmovalec lahko sam izrazi željo, da bi imel kombinezon narejen bolj na limitu, kot bi želela šivilja, in se mu ustreže. Ob napakah se potem lahko vlači po zobeh šiviljo ali mene, a najkrajšo seveda potegne tekmovalec, ki ostane brez rezultata.
Po škandalu z Norvežani je bilo seveda nujno narediti red. Pa gre mogoče lahko ta strogost tudi v drugo skrajnost? Nika menda ne bi bila diskvalificirana zaradi prenizke teže glede na dolžino smuči, če bi prej spila pol kozarca vode.
Strogost je potrebna, da se spremeni miselnost tekmovalcev, ki se morajo zavedati, da jim nihče ne bo pogledal skozi prste niti ob najmanjšem odstopanju ne glede na to, kje in kdaj se opravijo meritve. Vse mora biti brezhibno. Tudi merilne naprave, ki seveda imajo certifikat. Nekoč smo se pritožili, ker smo podvomili, ali digitalni meter, ki je kontrolorjem padel na tla, še pravilno deluje. Pa so prinesli novega, ga dali iz škatle in izmerili še enkrat. Res zelo iščejo vsako napako, ampak se mi zdi, da so pri tem pošteni.
Med novoletno turnejo je po spletu zakrožila domislica, da je novoletna želja Avstrijcev, da vaši starši ne bi več imeli otrok. Kaj je po vašem mnenju najbolj zaslužno za fenomen, da ena sama družina že skoraj dve desetletji kroji sam vrh v smučarskih skokih?
Našli smo pravi šport, v katerem smo na najvišji svetovni ravni. Dobro je, da nas imajo, ampak saj so bili tudi prej in vmes slovenski skakalci, ki so prišli vse do vrha. Tudi Anže Lanišek je že dolgo pri vrhu, tako da nikakor nismo sami. Mogoče malce izstopamo že zaradi pogoste omembe priimka, ki se toliko let pojavlja v smučarskih skokih. Res pa je, da zdaj Domen in Nika s svojimi izstopajočimi dosežki oba premikata meje mogočega.
Verjetno si niste predstavljali, da bodo vaši dosežki tako hitro izenačeni in še nadgrajeni. Nika ima že več zmag in velikih kristalnih globusov, Domen hitro lovi vaših 24 zmag, ogrožen je tudi vaš rekord 2303 osvojene točke v sezoni. Kakšni občutki vas navdajajo ob tem? Da na srečo vsaj vse ostane v družini?
Da, če me že mora kdo prehiteti, potem naj bo vsaj ta domači, haha. Res si nisem predstavljal, da bo ta rekord tako hitro ogrožen. Sicer sta ga pred leti že napadala Kobajaši in Kraft, a jima je zmeraj zmanjkalo na zadnjih tekmah. Domen pa ima tudi na zadnjih tekmah zelo velike možnosti za nadaljnje zmage in ni nemogoče, da bi me presegel. Tudi Nika ima na voljo še veliko tekem do konca sezone in bo letvico postavila zelo visoko.
Znana je fotografija iz časa vaših prvih uspehov, na kateri na kavču, ki ste ga doma na skrivaj uporabljali za pristanke po skoku s peči, v skakalni preži čepijo še čisto majhni Cene, Domen in Nika, vi pa jim dajete nasvete. Ali mlajšima bratu in sestri še dajete nasvete?
Tako dobro jima gre, da niti ne potrebujeta nasvetov. Zdi se mi, da športnik potrebuje nasvete, pomoč in oporo takrat, ko mu ne gre. Zdaj bi ju rad le čim bolj zaščitil, da ne bi imela preveč nepotrebnih obveznosti in bi lahko v miru delala in živela to, kar delata.
Sami ste se tudi znašli v rezultatski krizi. Menda ste se po pomoč zatekli tudi k psihologu. Kakšen bi bil torej vaš nasvet pri iskanju izhoda?
Zmeraj je dobro iti k psihologu, ker ima veščine in orodja, da sploh začneš razmišljati o tem. Dobiš vaje, obrede in protokole, ki jih lahko preizkusiš. S psihologom sem dobro sodeloval, a sem se po letu dni nekako spet znašel na isti točki. Takrat sem si rekel, da se moram zdaj sam odločiti, kako to rešiti, ne pa čakati, da mi bo psiholog dal kakšno čarobno besedo. Zmeraj je tako, da se mora na koncu človek sam odločiti, da si bo pomagal.
Leta 2015 ste bili v skupnem vrstnem redu po točkah izenačeni s Freundom, a ostali brez velikega globusa zaradi manjšega števila zmag. Čeprav je bila Slovenija kar razdvojena, ko vas je na zadnji tekmi prehitel Jurij Tepeš, mu sami tega niste nikoli zamerili, le še bolj temeljito ste se pripravili na naslednjo sezono.
Na skakalnici vsak naredi največ, kar lahko, in skoka ne moreš skrajšati. Takrat bi moral jaz bodisi zmagati ali pa bi se moral še kdo vriniti med mene in Freunda, a se je žal Schlierenzauer uvrstil za njega. Več možnosti je torej bilo, a se niso uresničile. A v Planico sem prišel s tako velikim zaostankom, da pred mojo zmago na petkovi tekmi nihče sploh ni verjel, da še lahko osvojim veliki kristalni globus. Po drugi strani pa brez te smole morda sploh ne bi bilo tiste močne, za zdaj še neponovljive sezone.
Vaši starši imajo nedvomno velike zasluge, da toliko šampionov prihaja prav iz vaše družine, a še bolj ste na oba brata in sestro s svojim zgledom vplivali kar sami, ko ste začeli trenirati ta šport.
Da, gledali so, ko so me starši vozili na treninge in tekme, pa so tudi oni hoteli poskusiti. V šali rečem, da smo se mogoče začeli ukvarjati s športom, da nam ni bilo treba delati doma. So pa skoki kar hvaležen šport za otroka, saj dokaj hitro napreduješ na večjo skakalnico. Tako vsako leto hrepeniš po nečem več in si naslednje leto nagrajen s še večjo skakalnico, zato se ohranja motivacija.
Omenili ste delo doma. Oče je podjetnik, je bilo treba delati tudi na kmetiji?
Ne, kmetije nimamo, se pa grejemo na lastna drva, zato je bilo kar nekaj fizičnega dela. Veliko časa smo preživeli v naravi, saj jo imata oče in mama zelo rada. Poskrbeli smo tudi, da smo jedli zelo sezonsko, zato smo veliko nabirali naravne dobrote, od gob do borovnic, jagod in malin.
Na začetku kariere niste prav uživali v dajanju izjav medijem, a ste se sčasoma v tem tako izpilili, da veljate za enega najboljših govorcev med športniki.
Predvsem sem bil dolgo v športu in zaradi uspehov imel veliko priložnosti za trening te obveznosti, čeprav mi sprva ni bila najbolj pri srcu. Šele kasneje sem ugotovil, da gresta šport in novinarstvo z roko v roki in sta v bistvu sodelavca. Če nihče ne sporoči svetu, da si zmagal, boš težko preživel od tega. Z vajo se človek vsega priuči, čeprav imam še veliko rezerve.
Ali se z motivacijskim govorništvom, v katerem ste se že preizkusili, nameravate še ukvarjati?
Da, to mi je pravzaprav všeč. Ko se pripravljam na tak nastop, podoživim prejšnje izkušnje in se marsičesa tudi naučim. Ko me povabijo v kakšno podjetje, se je treba prilagoditi temu, ali bom govoril delavcem v proizvodnji ali vodilnim kadrom, zato je vedno malce drugače.
Vaš brat Cene je strokovni komentator in poklicni standup komik, tudi Domen je zelo zgovoren in sproščen v stikih z mediji, Nika pa je precej bolj zadržana, podobno kot nekoč vi. Nekoč se je pošalila, da zato, ker ob Cenetu in Domnu doma niti ni prišla do besede.
Res sva si z Niko v tem bolj podobna. A zdi se mi, da je tudi pri dajanju izjav že precej napredovala. Lani sem bil kar malo jezen, ko sem slišal komentarje, da ni najbolj komunikativna. Športnik je vendarle tam zato, da tekmuje, novinar pa, da sprašuje. Slednji se morda lahko malce prilagodi športniku, da se ta bolje počuti. Sicer pa me zanima, kako bi se ljudje počutili, če bi vsakogar ob odhodu iz službe čakali mikrofon, televizijska kamera in zagovor, zakaj danes ni naredil toliko kot včeraj. Nekateri se celo sprašujejo, zakaj ne gre v kakšno šolo govorništva, a športniku na srečo to ni treba. Lahko tudi naredi kakšno napako pri nastopanju, saj mora ostati tak, kot je, da ne izgubi pristnosti.
Ste ob svojih začetkih dobivali kakšne dobrodošle nasvete, da vas nenadna slava in medijska pozornost nista tako obremenjevali kot kakšnega vašega predhodnika? Primož Peterka je bil nekoč kar preveč medijsko izpostavljen.
Tudi naša ustanova se še uči in takrat še ni znala najbolje poskrbeti, da bi bil Primož bolj zaščiten in da ne bi hodil na vsako procesijo. Pri meni so po zaslugi Tine Maze in Petre Majdič že imeli nekaj več izkušenj, a je bilo še precej prostora za izboljšave, zdaj pri Domnu in Niki pa ima zveza že veliko znanja, kako se soočati z dogodki in kam iti, da šport ne trpi. Tudi če je zato kdaj potrebno nekaj medijskega molka.
Kaj je bila vaša prva želja po končani karieri?
Najprej smo z družino šli na potovanje in potovali kar 25 dni. Mislil sem, da se bom potem začel več ukvarjati s kakšnim hobijem, ampak sem se malo polenil. Moram se začeti spet bolj ukvarjati s športom, saj mi je to zmeraj fino, le nekako se pozabim odločiti, da bi šel.
Zdi se, da ste kar ohranili vitko postavo. Še vedno pazite pri hrani?
Mogoče imam nekaj sreče s telesno konstitucijo. Sem se pa v mesecu po zaključku kariere zredil za osem kilogramov in to zdaj nekako ohranjam. Pri prehrani je bilo prej treba zelo paziti in sem imel ves čas v glavi, kdaj in kaj bom jedel, zdaj pa mi o tem ni treba razmišljati. Ko sem lačen, se najem, zgodi pa se tudi, da ves dan skoraj nič ne jem.
Bližajo se olimpijske igre, na katerih ste osvojili pet medalj. Tokrat boste na njih prvič v drugačni vlogi, brez pritiska.
Prav zanima me, kakšne bodo olimpijske igre z druge perspektive. Po eni strani bom lahko od blizu spremljal tekmovalce, po drugi bom zdaj bolj turist. Bo pa to tudi logistično kar velik zalogaj.
Vas v Sloveniji kdaj ustavijo na cesti in ogovorijo, ko vas prepoznajo?
Če bi šel v Prekmurje ali Maribor, bi se bolj obračali, kot če grem v Radovljico, kjer so me navajeni in me vsi poznajo. Ko sem se tja preselil, je bilo pogledov in vprašanj več, potem pa se te navadijo. Zdi se mi, da v Sloveniji zelo hitro srečaš vrhunskega športnika ali znanega človeka, saj smo majhna država in se ne skrivamo. Ljudje ti v glavnem želijo samo dobro, so pa včasih tudi zahtevni. Ko mi ni šlo in sem se uvrščal le v deseterico, me je neki gospod v trgovini vprašal, zakaj sem tako zanič in kdaj bom spet zmagal. Ljudje se hitro navadijo zmag. Bomo videli, kaj bo, če bo slučajno Tadej Pogačar kdaj šele drugi.
Tradicija uspešnih skakalcev v družini Prevc se na žalost Avstrijcev lahko nadaljuje tudi z naslednjo generacijo. Bi svojima sinovoma (Ludvik je star osem, Oskar pa štiri leta) priporočali ali odsvetovali ukvarjanje s skoki?
Svetoval bi jima samo, da najdeta tisto, kjer se čutita in to rada delata. Tisto, kar rad delaš, boš delal dobro in z veseljem v to vlagal čas in trud. To je vse. Ali bo to glasba, umetnost, šport ali čisto nekaj drugega, pa je popolnoma vseeno.
Pa morda opažate, da je kavč pri vas doma že kaj udrt, ker kdo na skrivaj spet skače nanj s peči?
Peči doma zdaj nimamo, se pa sedežna garnitura prehitro mehča, ker sta oba fanta zelo živahna. A škoda bi bilo ovirati to otroško igrivost, naj le izkoristita mladost. Sam pa ne smem več skakati po kavču.
