Božič je eden globalno najbolj prepoznavnih praznikov na svetu. Kot uradni državni praznik ali vsaj široko uveljavljen kulturni dogodek ga praznujejo v približno 160 državah. Zato ne preseneča, da so tudi tradicije v tednih in dneh pred tem praznikom izjemno raznolike. Ko se ozremo po svetu, je hitro jasno, da postavitev božičnega drevesa z lučkami, obešanje adventnih venčkov, vonj po piškotih, prijetna družinska srečanja in splošno vzdušje miru, ki so domači našemu prostoru, še zdaleč niso nekaj univerzalno priznanega. Čeprav nekatere božične navade močno odstopajo od nam znanih in se nam lahko zdijo morda celo nenavadne, vsaka od njih priča o bogastvu in raznolikosti prazničnega doživljanja v različnih kulturah.
Hrana ima pri božičnih tradicijah posebno mesto, zato ni presenetljivo, da je tako izbiri jedi kot obredom okoli prazničnega obroka namenjene veliko pozornosti. Na Poljskem in v Litvi je razširjen običaj praznega krožnika in pogrinjka na mizi, namenjenega nepričakovanemu gostu, osamljenemu sosedu ali neznanemu prišleku – kajti na sveti večer ne bi smel biti nihče zavrnjen ali sam. Večerja se lahko začne šele, ko se na nočnem nebu prikaže prva zvezda. V spomin na odsotne družinske člane in kot simbol navzočnosti pokojnih je prazen pogrinjek (s svečo ali brez nje) zakoreninjen tudi na Češkem, Slovaškem, v Ukrajini in Belorusiji.
Poljaki in Čehi na božični mizi pogosto postrežejo ocvrtega krapa, po poljski tradiciji pa ljudje ribo včasih kupijo živo in jo dan ali dva pred pripravo spustijo kar v domačo kopalno kad.
Zanimiva je tudi danes že nekoliko pozabljena »ženitna« vraža zimskega časa v slovanskih deželah, med drugim na Češkem in v nekaterih delih nekdanje Jugoslavije. Na božični večer naj bi samske ženske stopile iz hiše, si sezule čevelj in ga vrgle čez ramo. Če je peta pristala obrnjena proti vratom, je to pomenilo, da bo dekle v prihodnjem letu ostalo samsko; če pa je kazala proti ulici, naj bi to napovedovalo poroko in odhod od doma.
Med božično slamnato kozo in knjigami
Eden najbolj prepoznavnih simbolov švedskega božiča je julbock – slamnata koza, prevezana z živordečimi trakovi. Njen izvor sega daleč nazaj v nordijsko mitologijo, v čas, ko božič še ni bil krščanski praznik. Kozo so povezovali s Thorom, bogom groma, in je simbolizirala zaščito, moč in srečo. Sčasoma je ta starodavni simbol prešel v švedsko božično tradicijo, kjer se je ohranila do danes, ko po vsej državi izdelujejo julbocke vseh mogočih velikosti.
Posebno pozornost vsako leto pritegne približno 13 metrov visoka slamnata koza v mestu Gävle (Gävlebocken). Vsako leto se ljudje tudi sprašujejo, ali ji bo uspelo dočakati novo leto, ne da bi jo obiskovalci (kljub prepovedi) zažgali. Nekoč so kozo slovesno sežgali ob koncu božičnega časa, s čimer so se simbolično poslavljali od zime in pozdravili vračajočo se svetlobo. Tradiciji so ponekod zvesti še danes, ko naj bi julbocki kot okraski na drevesu, v dnevni sobi, na vrtu ali balkonu prinašali srečo in simbolizirali zaščito.
Zelo bogata je tudi islandska božična tradicija. Med njenimi najbolj prepoznavnimi liki je ogromna in zlobna božična mačka (jólakötturinn), ki prebiva v snežni temi in naj bi pogoltnila tiste, ki za božič nimajo novih oblačil. Gre za zgodbo, s katero so nekoč spodbujali ljudi k pridnosti pri delu.
V tednih pred božičem otroke razveseljuje tudi trinajst nagajivih božičnih bratov ali božičnih škratov (jólasveinar). Od 12. decembra vsak večer drug za drugim prihajajo iz gora in otrokom v čevljih na okenskih policah puščajo majhna darila ali sladkarije (pridnim otrokom) ali krompir (porednim). Z božičnimi dečki je povezana tudi strašna velikanka Grýla, ki v ljudskem izročilu kaznuje poredne otroke.
Posebno mesto islandske božične tradicije so tudi knjige, ki si jih ljudje za božič radi podarjajo in jih nato med prazniki skupaj berejo.
Tradicije, ki to niso
Na Finskem si tudi božiča skoraj ni mogoče predstavljati brez savne. Božična savna in priprava praznične večerje sta ključna dela praznovanja, ki doseže vrhunec z Božičkovim prihodom in značilnim vprašanjem: »Ali so tukaj kakšni pridni otroci?« Ker je božič dan, ko porednih otrok na svetu ni, tudi na Finskem vsi pridni dobijo darila.
V Ukrajini božična drevesa pogosto krasijo bleščeče nitke, ki spominjajo na pajčevine. Tradicija izhaja iz legende o revni ženici, ki ni imela denarja za okrasitev drevesa. Čez noč so pajki (pavučki) drevo prepredli s pajčevino, ki se je v jutranji svetlobi zasvetila kot zlato. Zato drevesa krasijo okraski v obliki pajkov in pajčevin, z legendo pa pojasnjujejo tudi okraševanje dreves z bleščicami.
Humorna, nenavadna in otroški domišljiji prijazna je tradicija katalonskega božičnega polena (Tió de Nadal, znan kot Caga Tió, kar lahko prevedemo, kot »kakajoče« poleno). Osrednji lik je leseno poleno z narisanim nasmejanim obrazom, pokrito z odejo in tradicionalno katalonsko kapo barretino. V tednih pred božičem družine poleno »hranijo« z majhnimi priboljški, kot so suho sadje in piškoti, ga pokrivajo z odejo ter skrbijo za to, da mu je »toplo«. Na božični večer ali na božični dan otroci tolčejo po polenu s palicami in pojejo pesem, poleno pa v zameno »izloči« darila in sladkarije za vso družino.
Med božičnimi običaji pogosto zasledimo tudi domnevno norveško tradicijo skrivanja metel po hišah na božični večer, s čimer naj bi preprečili, da jih ne bi ukradle čarovnice in zli duhovi. Šega ima sicer korenine v starejšem norveškem in širšem skandinavskem ljudskem verovanju, vendar danes metel Norvežani pred čarovnicami ne skrivajo, saj gre predvsem za družinsko šalo ali zabavno anekdoto za kratkočasenje turistov.
Podobno velja za tako imenovano nemško tradicijo božičnih kumaric. Običaj, da na božično drevo skrijejo okrasek v obliki kumarice in nagradijo tistega, ki jo najde, je v resnici razširjen predvsem med nemškimi izseljenci v ZDA, medtem ko velika večina Nemcev za ta običaj sploh še ni slišala. Zgodovinarji menijo, da gre za novejši nemško-ameriški običaj, ki naj bi se pojavil konec 19. stoletja, verjetno kot spodbuda pri prodaji steklenih okraskov v obliki kumaric.
Bolj ameriški od Američanov
Med bolj nenavadnimi sodobnimi božičnimi običaji izstopa japonska tradicija, kjer božič sicer sploh ni uradni praznik. To domačinov ni odvrnilo od tega, da se ne bi pridružili prazničnemu vzdušju: v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavila navada, da ljudje božični obrok ocvrte hrane zaužijejo v restavraciji KFC (Kentucky fried chicken), ene večjih ameriških verig s hitro pripravljeno hrano. Gre za tradicijo, ki je neposreden rezultat izjemno uspešne oglaševalske kampanje podjetja KFC s sloganom »Kentucky za božič!«, ki velja še danes za šolski primer moči marketinga.
Med edinstvenimi tradicijami izpostavimo še venezuelsko las patinatas ali božično nočno rolanje. Tudi v tem primeru gre za relativno mlado tradicijo, ki sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Kaj imajo skupnega rolke in božič? To, da se med 16. in 24. decembrom ljudje z rolerji na nogah zapodijo po ulicah glavnega mesta do cerkve na jutranjo mašo, znano kot misa de gallo oziroma »petelinova maša«. V tem obdobju naj bi otroci spali z vrvico, zavezano okoli prsta na nogi, ki visi skozi najbližje okno. Zakaj? Da bi množice rolarjev vrvico med vožnjo potegnile in se prepričale, da so otroci pokonci ter pripravljeni za obisk cerkve. Kljub pogostemu pojavljanju te »tradicije« na številnih spletnih seznamih o nenavadnih božičnih običajih ni zanesljivih virov, da bi šlo za resnično razširjen običaj.
