Lojze Vrankar

V Dadivanku se nismo zadrževali dolgo, saj se je že znočilo. Ker so tudi naši novi znanci nameravali naprej do jezera Sevan, nama je bilo seveda prav, da nadaljujemo skupaj kot nekakšen "konvoj" in si pomagamo, če bi bilo treba. Občutek je bil res boljši, ker smo imeli družbo, pot pa ni bila prav nič boljša kot prej.

Še nekajkrat smo zabredli v globoko vodo, da sem mislil, da ne bomo "izplavali", potiskali avtomobil po blatnem klancu, kjer je drsel kot na ledu, medtem ko se je nekje pod nami slišalo grmenje vode. Včasih sem se spraševal, kaj bi bilo, če bi si, bog ne daj, kak zdolgočasen azerbajdžanski vojak zaželel nočnih strelskih vaj. Kaj pa, če bi nas ustavila kakšna patrulja? Sredi noči, dva tujca brez dovoljenja za vstop v Azerbajdžan, zato pa z armenskim žigom v potnem listu, za povrhu v avtomobilu z osovraženim Armencem. Da, najbrž nas res ne bi pogostili, kot so naju pred časom na azerbajdžansko-gruzijski meji, bolj bi nas čakala veselica druge vrste…

Botra?

No, vojaška patrulja nas je po polnoči res ustavila, a je bila k sreči že armenska, kar je pomenilo, da je "švercanje" po Azerbajdžanu že mimo. Kmalu zatem smo se znova ustavili med enim izmed zadnjih vzponov, ko je fantom v džipu zmanjkalo goriva. Aharon je ročno iztaknil cev za gorivo pri uplinjaču mercedesa in med "slepim vžiganjem" se je iz nje v umazano plastenko nateklo dovolj goriva, da se je džip za silo "odžejal". Ni pa bilo to naše edino tovrstno posredovanje to noč, saj smo malo pozneje po neuspešnem potiskanju raje kar "navezali" lado nivo in jo skupaj z lastnikom potegnili do doma. No, naše pustolovščine je bilo vendarle konec ob dveh ponoči, ko smo utrujeni in neprespani potrkali na vrata Aharonove babice v vasi Tsovinar. Po desetih urah vožnje in 240 prevoženih kilometrih iz Stepanakerta.

Starka nas je bila tako vesela, da se je sredi noči lotila kuhe, dokler niso bili pred nami dišeči riž z mesom in zelenjavo. Nisem pa prepričan, kaj se mi je takrat bolj prileglo, jedača v črni luknji, oprostite, krulečem želodcu ali suha oblačila in topla postelja. Kakor koli že, krepčilno spanje je bilo razlog, da smo se zbrali šele sredi dopoldneva - Aharon in njegova babica ter stric in teta, njun sin Ashot ter noseča hči z možem in midva z Loredano. "Te dni pričakujeta. Če bo danes, sta pa lahko kar vidva botra," se je pošalil Ashot, učitelj angleščine s 180 dolarji mesečne plače. "Ni veliko, a še vedno bolje kot starši, ki so bili vse življenje učitelji, zdaj pa dobivajo vsega 30 dolarjev pokojnine. Pa je že to trikrat toliko kot lani…".

Po obilnem zajtrku smo se z Ashotom odpravili še na potep po vasi in na bližnjo vzpetino, s katere se je lepo videlo naokrog. Morda kilometer od vasi smo zagledali modrino največjega armenskega jezera Sevan, za njim pa gorski greben, ki se je izgubljal v daljavi. "Še pred 50 leti je jezero segalo do naše hiše, tako da je večji del vasi postavljen na nekdanje jezersko dno. Potem pa so vodo začeli izkoriščati za namakanje in na reki, ki teče iz jezera, zgradili še hidroelektrarno, tako da je gladina močno upadla." Sicer pa je ravnina ob jezeru lepo obdelana, na poljih pa žita, veliko krompirja, zelja in druge zelenjave ter krme za drobnico. V vrtovih okrog hiš je še nekaj sadnega drevja, predvsem jablan in hrušk pa tudi višenj, iz katerih kuhajo "varenje", nekakšen džem, kakršen je v teh krajih na mizi pri skoraj vsakem obroku. Visoki kupi zloženega suhega govna ob pritličnih hišah bodo pozimi služili za kurjavo, debelo pa sva pogledala, ko sva na vrtovih opazila rasti bujno grmičevje, hm, očitno lepo negovane indijske konoplje. "Ah, to, no, to pa res ni nič takega. Ne, oblasti nam ne delajo nikakršnih težav. To je pri nas zakonito in uporabljamo kot začimbo in za čaj," so nama pojasnili.

Popoldne smo vzeli slovo s prijaznimi gostitelji, nam trem pa se je pridružil še prihodnji očka, ki je moral po opravkih v Erevan in ženo za nekaj dni prepustil v skrb sorodnikom. Dobre volje smo vozili ob jezeru po ravnini, po kateri je ime dobila vas kakih 50 kilometrov od Tsovinarja, Noraduz. Stara vaška cerkev je sicer v ruševinah, zato pa je ogleda vredno staro pokopališče. To je bilo nekoč na otoku, zaradi znižanja jezerske gladine pa je zdaj del kopnega. Med novejšimi nagrobniki je na njem več sto khačkarjev, med katerimi najstarejši izvirajo v 8. stoletja, večina pa je iz 12. in 13. stoletja. Na do dva metra visokih in tričetrt metra širokih kamnitih blokih so vklesani križi in na večini še umetelni okraski geometrijskih oblik, pridih starosti pa jim dajejo še raznobarvni lišaji in mahovi, s katerimi so prekriti.

"Večina khačkarjev je nagrobnih kamnov, a so jih ljudje postavljali tudi ob drugih pomembnih dogodkih, za katere so želeli, da se jih ne pozabi. Edino ob rojstvih jih niso postavljali. Sicer pa to nekateri počnejo še danes. Se je pa marsikateri kamniti križ ohranil vse do današnjih dni, ker so ga ob obnovi kake cerkve preprosto vgradili v njene stene. Ampak poznamo jih pa samo v Armeniji, nikjer drugje jih ne bosta videla," so se pohvalile pastirice zrelih let, ki so čuvale ovce med iskanjem sočne trave v senci khačkarjev. "A sta opazila, da na križih ni Jezusa? Samo trije ali štirje tovrstni khačkarji so v vsej Armeniji, ampak tukaj ni takšnega. Je pa tamle zato zanimiv khačkar, ki so ga postavili leta 1793 in pripoveduje zgodbo o neki svatbi," naju je potem zgovorna domačinka odpeljala do njega. "To sta ženin in nevesta, ki plešeta, na drugi strani so glasbeniki, tole je eden od svatov, vidita, pravkar z darili prihaja na konju, tule pa pripravljajo jedačo in pijačo. Na veliki mizi pa je že gata. Da, tole okroglo je gata, neke vrste pogača, ki jo poznamo v teh krajih, a je še nista jedla?" je spraševala in nama med vračanjem k drugim govorila o pripravi tega peciva.

Recept sva si nato seveda zapisala, medtem pa je ena od vnukinj najine spremljevalke Loredano presenetila s šopkom rož, druga pa se je kmalu zatem vrnila od doma z bisago. Razgrnila jo je kar na enem izmed khačkarjev, drugi smo posedli naokrog in od dišeče gate je ostalo kvečjemu nekaj drobtinic.

Ni pa to bil naš edini "piknik" tisto popoldne. Ko smo se pozneje nekaj kilometrov naprej ustavili še na griču tik nad modrino jezera ob slikoviti cerkvi iz 9. stoletja, nas je med proslavljanjem medse povabila skupina vojaških oficirjev. In dokler nismo "počistili" zalog sira, paradižnika, melon, lubenic, soka in, no, ja, vodke, nas niso pustili naprej. Tako nam je šele proti večeru vendarle uspelo priti do mesta Sevan, kjer sva se poslovila od Aharona, ki je končno s širokim nasmeškom na ustih priznal: "Če bi vedel, v kaj se podajamo, me zagotovo ne bi spravila na to pot." No, v uteho so mu bili lahko tisti zelenci, ki so pravkar zamenjali lastnika. Ti so tudi na tem koncu sveta precej priročno sredstvo, s katerim človek lahko pošteno poplača storitev. Sicer pa, mar ni bilo res skoraj tako, kot nama je obljubil v Stepanakertu - še pred večerom smo prispeli do mesta Sevan. Čeprav je res, da je hudič po navadi v podrobnostih in tudi tokrat ni bilo drugače - v sredo in ne v torek…

Dalje prihodnjič