Zore po posvečenju ne more biti več član slovenske frančiškanske province. »A v srcu ostajajo redovniške zaobljube in jih bom še vedno živel,« je dejal.

Sicer pa je Zore kot 36. škof na čelu ljubljanske škofije nasledil Antona Stresa, ki je konec julija lani odstopil s te funkcije. Od tedaj je ljubljansko nadškofijo kot apostolski administrator vodil novomeški škof Andrej Glavan.

Nazaj h koreninam

Mi smo se ob posvečenju novega slovenskega nadškofa spomnili septembrskih slovesnosti ob 500-letnici frančiškanske province Sv. Križa, ko smo zvedeli tudi za svojevrstno povezanost slovenskih frančiškanov z brati v Bosni – natančneje v Kraljevi Sutjeski.

Celovito o tem govori tudi dokumentarni film, ki je nastal ob tej častitljivi obletnici. Uvodoma tako zvemo, da je turško osvajanje Bosne pomenilo nastanek bodoče slovenske frančiškanske province. Zasedba zahodnega Balkana je najprej povzročila delitev takratne frančiškanske bosenske vikarije – začetnice frančiškanov v srednji Evropi. Nastali sta vikariji (leta 1514) Bosne Srebrene in Bosne Hrvatske, slednjo so tri leta kasneje povzdignili v provinco. Ta je štela kar 45 samostanov, zaradi vdiranja Turkov pa sta ostala le dva: v Senju in na Trsatu.

Sredi 16. stoletja sta na tleh Slovenije nastala dva samostana – v Novem mestu ter Ljubljani. Kmalu so se prvi frančiškani naselili tudi na Sveti gori nad Gorico. S Trsata nad Reko se je sedež province leta sredi 17. stoletja preselil v Ljubljano, šele po koncu prve svetovne vojne pa je dobila provinca današnje ime.

Frančiškane je, naj spomnimo, v začetku 13. stoletja utemeljil sv. Frančišek Asiški, že leta 1291 pa so prvi frančiškani prišli v Bosno, kjer naj bi v objem cerkve vrnili številne bogomilske odpadnike, a se je dejavnost in številnost frančiškanov zaradi narave njihovega delovanja izredno širila. Že ob koncu 14. stoletja je takratna bosanska vikarija segala od južne Italije do Črnega morja, v Bosni pa je bilo nekaj deset frančiškanskih samostanov.

Avtobusi iz Slovenije

Največji in najpomembnejši simbol frančiškanov v Bosni je vsekakor samostan v Kraljevi Sutjeski, 12 kilometrov od Kaknja. Samostan je izredno znan številnim romarjem iz Slovenije – samo lani jih je naenkrat prispelo pet avtobusov in v znamenitem samostanu so imeli svojo mašo.

Ne le samostan, Kraljeva Sutjeska je bila s trdnjavo Bobovac sedež zadnje bosanske kraljevske družine Kontromanić – Tomaša in Tvrtka. O zgodovini nam je ob našem obisku marsikaj povedal pater Zoran Jaković, ki ni skrival veselja, da imamo v Sloveniji nadškofa frančiškana.

»Prvi samostan je bil postavljen v prvi polovici 14. stoletja, leta 1463 pa so ga porušili – letnica sovpada z vdori Turkov in njihovim osvajanjem Bosne. V času najhujšega turškega preganjanja kristjanov od leta 1521 do 1524 je bil samostan porušen, najhujša nesreča pa ga je doletela leta 1658, ko je v celoti pogorel – arhiv in knjižnica sta izginila. Mnoga leta so frančiškani živeli in se skrivali po bornih domovanjih katolikov, maše pa so lahko obhajali le na prostem.«

Izredni zakladi

Danes je radovednemu človeku en dan premalo za ogled vseh dragocenosti, ki jih samostan hrani. Ne nazadnje je samostan moč najti v vseh resnejših turističnih vodičih. Samo matične knjige, denimo, imajo od leta 1642. Od 53 inkunabul (svojevrstne predhodnice tiskanih knjig), kolikor jih je v celotni Bosni, jih ima muzej v Kraljevi Sutjeski 31.

»Enega od dveh kelihov arhitekta Jožeta Plečnika ste videli. Romarji iz Slovenije, ko pridejo na obisk ter imajo svojo mašo, uporabljajo prav njegov kelih.«

Kajpada smo sogovornika morali vprašati, kako frančiškani doživljajo papeža Frančiška, ki je že z izbiro svojega imena počastil njihov duhovniški red.

»To je človek, ki vedno znova sporoča in naroča, naj gledamo na vsakega človeka in naj skrbimo za slehernika.«

Najhuje pa so odmevale besede naključnih sogovornikov v Kraljevi Sutjeski. Kar ne preseneča. V nekdanji državi je fara, ki je bila sicer velika, štela 12.500 duš, danes pa jih je le 1840.

»Ena hči je na srečo v Zagrebu, za drugo, ki je v Londonu, pa sem še bolj vesel,« nam je dejal Ivica Šajin Papec. »Samo dva sina se nista spametovala, ostala sta doma in sta policista.«