Sodobna partnerstva so podvržena neizprosni analizi. Medtem ko kultura slavi romantično ljubezen, psihologija razkriva kompleksno resnico o tem, ali nas odnosi dejansko osrečujejo – in zakaj je trava na drugi strani ograde pogosto videti bolj zelena zgolj zaradi trikov našega spomina.
Predstavljajmo si. Nedelja popoldne. V stanovanju vlada tista vrsta tišine, ki ni nujno neprijetna, je pa težka. Partner na kavču bere novice, vi pa strmite v dežne kaplje na oknu in dovolite, da se v vaše misli prikrade tisto prepovedano, četudi vztrajno vprašanje: bi bilo moje življenje boljše, če bi v tem trenutku v stanovanju bil sam?
To ni vprašanje pomanjkanja ljubezni. Je vprašanje identitete, svobode in neizbežne človeške narave, ki nenehno tehta pridobljeno proti izgubljenemu. V dobi, ko nam aplikacije za zmenke ponujajo iluzijo neskončnih možnosti, se zdi monogamna stalnost včasih manj kot varno pristanišče in bolj kot sidro, ki nas drži na mestu, medtem ko življenje pluje mimo.
Mit o večni sreči
Ameriški psiholog Mark Travers, ki svoje analize pogosto objavlja v reviji Forbes, se je lotil prav te, skorajda tabu teme. Njegove ugotovitve ne ponujajo preprostih rešitev, temveč razkrivajo psihološke mehanizme, zaradi katerih sploh dvomimo o svoji sreči. Analiza sodobnih odnosov namreč kaže, da problem pogosto ni v partnerju, temveč v nerealnih pričakovanjih, ki jih gojimo do samega koncepta sreče.
Kulturna pripoved nas uči, da je cilj življenja najti »tistega pravega« in da bo temu sledila trajna izpolnitev. Toda znanost o sreči, hladna in neizprosna, riše drugačno sliko. Travers v svoji analizi poudarja brutalno dejstvo: dobra zveza vas bo naredila srečnejše od samskega stanu, vendar vas lahko slaba zveza pahne v globlje brezno nesreče, kot bi ga kadarkoli izkusili sami.
Vendar pa obstaja zanka, na katero opozarjajo vedenjski znanstveniki. Gre za pojav, imenovan hedonistična adaptacija. Raziskave dosledno kažejo, da ljudje, ki vstopijo v razmerje, doživijo skok do sreče (tako imenovana faza medenih tednov), a se ta raven sčasoma neizogibno vrne na njihovo osnovno »tovarniško nastavitev«. Če ste bili kot samska oseba nagnjeni k melanholiji, vas poroka ne bo čudežno spremenila v večnega optimista.
Travers opozarja na statistično nianso: čeprav so ljudje v zvezah v povprečju malenkost srečnejši od samskih, je ta podatek lahko zavajajoč. Pogosto namreč srečnejši ljudje lažje vstopajo v odnose, kar ustvarja korelacijo, ki ni nujno vzročna. Pravo vprašanje torej ni, »ali me bo ta odnos osrečil?«, temveč: »Ali sem v tem odnosu sposoben graditi kakovostnejše življenje kot brez njega?«
Prekletstvo hipotetičnih življenj
Ko se znajdemo na razpotju in razmišljamo o razhodu, pogosto postanemo žrtve lastne kognitivne disonance. Travers izpostavlja ključni psihološki koncept — neizogibnost obžalovanja.
V slogu eksistencialnih filozofov psiholog opozarja, da je obžalovanje sestavni del vsake pomembne življenjske odločitve. To je točka, kjer se sodobna psihologija sreča s Sørenom Kierkegaardom, ki je slavno zapisal: »Poroči se, in obžaloval boš; ne poroči se, in prav tako boš obžaloval.«
Če ostanete v slabem odnosu, vas bo morda preganjala misel na neodkrite potenciale, na svobodo in na »življenje, ki bi ga lahko živeli«. Če odidete, se boste soočili z drugačno vrsto praznine in vprašanjem, ali bi se s partnerjem sčasoma vendarle lahko spet zbližala. Travers svetuje, da namesto iskanja poti brez obžalovanja – ker ta ne obstaja – raje izberemo tisto bolečino, ki jo bomo lažje nosili. Gre za izbiro med »bolečino discipline« (delo na odnosu) in »bolečino obžalovanja« (izguba partnerja).
Ključno vprašanje pri tej presoji je ločevanje med trenutnim nelagodjem in dolgoročno nekompatibilnostjo. Ali nas partner moti, ker smo utrujeni in pod stresom, ali pa nas moti, ker ovira našo osebnostno rast?
Past nostalgičnega spomina
Tretji, morda najbolj zahrbten steber Traversove analize, se dotika našega odnosa do preteklosti. Človeški spomin ni zanesljiv arhivist, pač pa je bolj kot umetniški direktor, ki briše neprijetne prizore in poudarja tiste z lepo osvetlitvijo.
Ko smo v dolgotrajni zvezi in nas partner razdraži s svojo prisotnostjo ali navadami, se naši možgani zatečejo v varno zavetje spominov na samsko življenje. Spominjamo se lahkosti odločanja, mirnih večerov, vznemirjenja ob prvih zmenkih in popolne avtonomije nad daljinskim upravljalnikom.
Travers svari: to je iluzija. Fenomen, znan kot rožnata retrospekcija, povzroči, da preteklost ocenjujemo bolj pozitivno, kot smo jo doživljali v realnem času. Pozabljamo na osamljenost, na negotovost, na tesnobo nedeljskih večerov brez nekoga, s komer bi delili misli, in na utrujajoč lov za povezavo v morju površinskih stikov. Hrepenenje po samskem življenju je pogosto hrepenenje po idealizirani verziji sebe, ki nikoli ni zares obstajala.
Algoritem za ljubezen
Kaj torej storiti, ko se tehtnica nagne proti dvomu? Psihološka stroka ne ponuja algoritma za ljubezen, ponuja pa orodja za introspekcijo. Odločitev za odhod ali obstanek ne bi smela temeljiti na trenutnem nihanju čustev ali na begu pred težavami, ki so inherentne vsakemu sobivanju.
Travers predlaga analitičen pristop: tehtanje dolgoročnih koristi stabilnosti proti kratkoročnim vznemirjenjem novosti. Predvsem pa zahteva iskrenost do samega sebe. Je želja po samskem življenju resnična potreba po neodvisnosti, ali simptom bega pred ranljivostjo in delom, ki ga zahteva vsaka zrela ljubezen?
V svetu, ki nas sili k nenehnemu optimiziranju vsega – od kariere do prehrane – je morda najbolj radikalno dejanje sprejetje dejstva, da nobena izbira ne prinaša trajne evforije. Včasih je odgovor na vprašanje, ali bi bil raje sam?, preprosto: Morda. Toda cena te svobode je izguba tistega, ki vas pozna bolje, kot se poznate sami. In to je valuta, ki na trgu življenja z leti pridobiva na vrednosti.
