Šteli smo ure do zaprtja volišč, kazalci so se pomikali strašno počasi, slovenski volivci pa so v miru prebavljali tradicionalno nedeljsko kosilo, po možnosti govejo juho in pražen krompir. Toda danes je bil to tudi tisti sveti, skorajda mistični čas, ki ga slovenska zakonodaja strogo in resno imenuje »volilni molk«. Čas, ko politiki (vsaj uradno) utihnejo, ko se predvolilni plakati zdijo vsaj nekoliko manj vsiljivi in ko naj bi državljani v popolnem duševnem miru razmislili, komu bodo zaupali krmilo države. Toda v dobi pametnih telefonov in družbenih omrežij je popolna tišina očitno postala pobožna želja.
Posebej zanimiv je bil zadnji krik stranke SDS, ki je objavila sporočilo predsednika stranke Janeza Janše, ki je govoril o tem, da na levici vlada panika, da s kombiji vozijo ljudi na volišča in da bo o vsem odločal Milan Kučan. In da se Slovenija premika nazaj v Jugoslavijo in v čas bencinskih bonov.
Samo tri ure pred zaprtjem volišč je to dragoceno tišino torej presekal … pametni telefon. Uradni profil stranke SDS na omrežju X je očitno dobil napad državljanske vneme in v eter poslal naslednje sporočilo: »Vaš glas lahko odloča le še 2 uri. Pojdimo na volišča in pripeljimo še koga!«
Prefinjena propaganda?
Ob takšnem dogodku bi mnogi verjetno samo skomignili z rameni. Toda zakonodaja je na prvi pogled neusmiljena: kakršnakoli politična propaganda je od petkove polnoči do nedelje do 19. ure strogo prepovedana.
Toda tu nastopi prava pravna in lingvistična telovadba. Je preprost poziv k odhodu na volišča sploh propaganda? In če ob tem omenjamo še ime nekdanjega predsednika države Milana Kučana.
Če bi to na facebook napisal vaš sosed Tone, bi šlo verjetno zgolj za pohvalno izražanje državljanske zavesti. Ko pa takšen poziv – opremljen z rahlo agresivnim sporočilom – prileti neposredno z uradnega profila ene največjih političnih strank, se zadeva seveda zaplete. Koga natančno naj pripeljemo? Teto, ki običajno ne voli? Soseda, ki je morda naš? Ali ima stranka dokaze o kombijih volivcev, o vpliv Milana Kučana in o bonih za bencin?
Inšpektorji in nemirni prsti
Telefoni na dežurni službi inšpektorata, kjer v času volilnega molka vestno beležijo prijave – od sumljivih letakov v poštnih nabiralnikih do tistih preveč glasnih sosedov, ki morda nosijo majice z napačnimi logotipi – so v nedeljo popoldne zagotovo brneli bolj kot običajno.
Ali gre za kršitev zakona, ki si zasluži finančno kazen, ali le za sodobno in malce predrzno interpretacijo »opominjanja na demokratično dolžnost«, bodo na koncu presodili pristojni organi in verjetno tudi sodišča. V slovenski pravni praksi je bila meja med tem, kaj je zgolj mnenje in kaj je kampanja, že večkrat predmet burnih razprav.
Kazni pa so smešno nizke. V najslabšem primeru 3000 evrov. Facebook in X naj bi bila sicer prav tako predmet volilnega molka.
Do takrat pa lahko ugotovimo eno: v moderni politiki je meja med molkom in hrupom včasih stanjšana na zgolj 280 znakov. Volitve so morda res praznik demokracije, toda zdi se, da imajo mnogi med tem praznikom preprosto preveč nemirne prste. Takšna je očitno politična kultura nekaterih.
