Skoraj vsak voznik se je že zalotil, da je na cilj prispel »na avtopilotu«, torej da se delov poti in manevrov sploh ni zavedal ter jih ni mogel priklicati v spomin. Ne govorimo o utrujenosti za volanom, ampak o pojavu, ko voznik med vožnjo odplava v svojih mislih.
Pojav so kot cestni trans prvič opisali že leta 1921. Danes mu strokovno pravijo stanje zmanjšane budne pozornosti ali mentalna odtujenost med vožnjo. V medijih se je uveljavil izraz avtocestna hipnoza, čeprav se voznikom ne dogaja samo na ravnih cestah in enoličnih vožnjah, ampak tudi na krajših dobro poznanih relacijah, denimo na vsakodnevni vožnji v službo.
»Mi pa dodajamo, da se dogaja tudi, ko med vožnjo govorimo po telefonu, tudi prostoročno, ali ko se doživeto pogovarjamo s sopotnikom … Skratka, vedno ko nismo povsem osredotočeni na vožnjo,« opozarjajo na Agenciji za varnost prometa. »To ni hipnoza v kliničnem smislu, temveč stanje zmanjšane zavestne pozornosti. Voznik sicer še vedno opravlja osnovne vozniške naloge – sledi cesti, vzdržuje hitrost in smer – vendar to počne avtomatizirano, brez aktivnega zavedanja dogajanja,« so pojasnili.
Slovo možganov
Irma Žuman, psihologinja in psihoterapevtka ter dolgoletna motoristka, nam je razložila, kaj se dogaja v možganih voznika, ki z mislimi tako odplava. »Možgani delujejo tako, da so lačni dražljajev, zunanjih in notranjih. Ko se vozi po cesti, ki je ravna, pokrajina je enolična ali pa jo pozna in ga ne zanima več, vse poteka monotono in v predvidljivem ritmu, se možgani znajdejo v stanju 'zunanjedražljajske' prikrajšanosti. Zato se usmerijo v notranje dražljaje. To so lahko človekovi občutki, misli, spomini, prospekcija … Odmakne se od trenutka tukaj in zdaj in odpotuje v notranji svet preteklosti ali prihodnosti. In če je vedenje, kot je vožnja motornega vozila, dovolj naučeno in utrjeno, ga lahko opravlja, kot da je vklopil avtopilota. Tudi zobe si umijemo, ne da bi za to uporabljali razum,« je opisala.
Avtocestna hipnoza se lahko pojavi, ko vozimo pod stresom, ker so naši možgani takrat bolj zaposleni s stresom kot z vožnjo. Misli so usmerjene drugam – k skrbi, močnim čustvom ali temu, kar se je že zgodilo ali se še bo zgodilo. Telo je preplavljeno s stresnimi hormoni, zato vozimo »na avtopilotu«. Izjema so vozniki začetniki: zanje je vožnja sama po sebi stresna, zato so bolj pozorni na dogajanje na cesti. »Prav zato se avtocestna hipnoza pogosteje pojavlja pri izkušenih, rutiniranih voznikih,« pravi Irma Žuman.
Enako se lahko zgodi tudi takrat, ko stres mine, dodaja: »Ko je nevarnost mimo (na primer po opravljenem izpitu), imamo občutek, da smo bolj sproščeni. A to še ni prava sproščenost. Možgani se takrat trudijo, da bi ponovno vzpostavili ravnovesje v telesu, zato se lahko pojavi občutek utrujenosti ali medlosti. Tudi takrat lahko misli odtavajo daleč stran, medtem ko avto vozi naprej skoraj sam od sebe.«
Manj pripravljeni
Takšna vožnja sama po sebi še ni nevarna – dokler se ne zgodi kaj nepredvidenega. Težava nastane, ker v tem stanju voznik manj aktivno spremlja okolico, počasneje zazna spremembe (denimo delovne zapore ali prometno signalizacijo), slabše predvideva ravnanja drugih udeležencev, opozarjajo na Agenciji za varnost prometa. Bolj ko poznamo pot, manj pozorni smo nanjo. S tem se tveganje nesreče povečuje, ne zmanjšuje. »Zato avtocestna hipnoza ni nedolžna: čeprav voznik večino časa vozi korektno, je manj pripravljen na nenadne situacije. To potrjujejo tako raziskave kot prometnovarnostna praksa,« pravijo na agenciji.
»V tem stanju nismo sposobni relevantno odreagirati, če je treba,« se strinja Irma Žuman: »Lahko se sicer odzovemo hitro, instinktivno, vendar to ne pomeni, da bo učinkovito in primerno v trenutni situaciji. Torej ne gre samo za reakcijski čas, pomembna je tudi sama reakcija. Oboje je odvisno od vozniških izkušenj, starosti in psihološke strukture voznika.«
Sodobni avtomobili z naprednimi sistemi prevzemajo del vozniških nalog in s tem zmanjšajo aktivno vključenost voznika, po drugi strani pa je prav to lahko razlog za zmanjšano pozornost. »Na nekatere situacije v prometu pametni avtomobili odreagirajo kar sami. Potemtakem bi lahko trdili, da 'hipnoza' med vožnjo ni več tako nevarna. Vendar je promet dejavnost, v kateri je poleg vseh preostalih podprocesov mišljenja treba vsak trenutek predvidevati. Avtomobili pa ne zmorejo predvidevati, če so še tako pametni. Zato moramo kot vozniki še vedno sodelovati z drugimi udeleženci v prometu, z živalmi, z vremenskimi razmerami …« poudarja Irma Žuman.
»Avtocestna hipnoza ni eksotičen pojav, temveč opozorilo, da pozornost popušča. Čeprav se nam morda zdi, da imamo vožnjo v malem prstu, promet nikoli ni povsem predvidljiv. Varna vožnja ni stvar rutine, temveč zavestne prisotnosti,« poudarjajo na Agenciji za varnost prometa.
Na nasprotnem pasu
»Pogovarjam se z izkušenimi vozniki in veliko mi jih je zatrjevalo, da se jim redno dogaja tovrsten 'black out', pa še niso imeli prometne nesreče, ker je zanje vožnja avtomatizem. Verjamem, da res. Ko je promet tekoč, brez posebnosti, je lahko občutek pri vožnji varljiv: da je varno, tudi če med vožnjo počnemo še kaj drugega. Ko pa se pojavi nekaj nepredvidenega, smo v težavah. Takrat se dogajajo nesreče. Vendar dokazati, da je bil vzrok nesreče ravno ta odmik od realnosti, je težko, tako da lahko samo tvegamo z ocenami. Kadar ni dokazane prisotnosti alkohola ali drog, uporabe telefona in podobnega, praviloma rečejo: 'Iz neznanega razloga je zapeljal na nasprotni vozni pas'«, razmišlja psihologinja.
Avtocestna hipnoza in vožnja v utrujenem stanju se zdita podobni, a je vendarle pomembna razlika. Pri avtocestni hipnozi je voznik v nekakšnem transu, a buden in samodejno skenira okolico za grožnje ter lahko relativno varno vozi dalj časa, medtem ko utrujeni voznik izgublja zavedanje drugih voznikov in ovir ter postaja nevaren sebi in drugim udeležencem v prometu.
