Začnimo z resnično zgodbo: družina se je odločila otroka vpisati v šolo, ki v Sloveniji ni priznana. Ker sta se mama in oče odločila, da bosta hčerki poiskala alternativno izobraževanje, sta pač sporočila, da se bo šolala na domu. Sicer je hodila k pouku s peščico vrstnikov, vendar ne v uradno šolo. Šolanje na domu je bilo pač edini način, da ne bi kršili zakonodaje. Opravljala je izpite, ki jih predpisuje država. Tako je obiskovala prvih šest razredov. Potem pa sta jo starša vendarle prepisala v javno šolo. Menila sta namreč, da se približuje srednja šola in da bi bilo dobro, če zadnja tri leta pouk obiskuje v javni šoli in z drugimi vrstniki iz soseske. »Zdelo se nama je, da bo tako bolje pripravljena za naprej,« je pojasnil oče (ki pa je želel zavoljo hčerke ostati neimenovan). Danes ta otrok hodi v eno od srednjih šol v okolici Ljubljane.
To je le ena izmed zgodb, ki kažejo, zakaj se družina odloči za šolanje na domu. Jih je pa še veliko več. Vsako leto se po uradnih podatkih tako šola nekaj sto otrok; leta 2024 jih je bilo slabih 700. Številka se iz leta v leto nekoliko spreminja in zadnja leta – po vrhu, ki je bil dosežen leta 2021, ko je bilo takih primerov skoraj tisoč – upada. Nekatere res doma učijo starši, drugi hodijo v kakšno zasebno izobraževalno ustanovo kot v uvodnem primeru.
Krasna možnost na papirju
Toda kar se na papirju zdi kot krasna možnost, je v resnici del zelo pomembnega vprašanja: do katere mere imajo starši pravico otroku določati, kako se bo izobraževal? Ali še bolj radikalno: do katere mere je otrok last staršev?
Odločitev za to, kako se bo otrok šolal, je namreč sila pomembna z vidika, kakšne možnosti bo imel ta otrok kasneje v življenju; katera vrata bodo zanj odprta in katerih, zaradi odločitve staršev, ne bo mogel nikoli odkleniti. Nekateri mediji so nedavno poročali o primeru, ko so staršem oba otroka odvzeli, ker ju nista želela vpisati v šolo. To je bil sicer zgolj eden od povodov za takšno odločitev strokovnih delavk centra za socialno delo na severnem Primorskem, vendar iz razmeroma kratkih zapisov in televizijskih posnetkov še zdaleč ni bilo mogoče videti celotne slike.
No, bržkone so zato novinarji zgodbo napletli okoli vprašanja pravice šolanja na domu. V tem konkretnem primeru sta se starša sklicevala na to, da sta otroka vpisala v West River Academy in za to plačala nekaj sto evrov šolnine, češ da sta s tem zadostila zakonu.
A ko smo se v zadevo poglobili, se je pokazalo, da še zdaleč ni tako enostavno.
Pogovarjali smo se s strokovnjaki, ki na vprašanje šolanja na domu gledajo različno. Na kratko: potrdilo se je, da ne gre za preprosto vprašanje.
Psiholog Kristijan Lešnik Musek, med drugim avtor številnih prispevkov s področja vzgoje in izobraževanja, denimo meni: »Nisem vnaprej proti šolanju na domu, toda pri tem je ključno vprašanje, kaj je v najboljšem interesu otroka.« Kot je poudaril, je bila ta rešitev sprva mišljena za primere daljše odsotnosti iz šole – bolezni ali daljšega potovanja s starši.
Zlasti po pandemiji pa so nekateri starši v tem videli možnost, da otroka šolajo sami ali vsaj drugače od načina izobraževanja, ki je na voljo v uradnih izobraževalnih ustanovah pri nas.
Pomemben je poudarek, ki ga je omenil Lešnik Musek, ali je neka alternativna možnost v najboljšem interesu otroka.
Vidik socializacije
Zgovoren je že vidik socializacije, torej prilagajanje otroka na okolje, družbo in kulturo, v katerih živi. »Spominjam se, kako smo nekoč celo popoldne v soseski v Ljubljani preživeli z vrstniki. Na igrišču smo se naučili reševati konflikte in se navsezadnje soočiti tudi s takšnimi ljudmi, ki nam gredo na živce,« je pripovedoval Lešnik Musek. »Takšnega druženja z vrstniki je dandanes veliko manj in če otroku vzamemo še dopoldansko druženje v šoli, to najbrž ni najbolje,« je dodal.
Pravniki so nas medtem opozorili na zakonski vidik. V Sloveniji velja, da starševska skrb vključuje obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo in med drugim za skrb za njegovo izobraževanje. Starši morajo otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, je opredeljeno.
Šolanje na domu pri nas ni prepovedano, kot je v nekaterih drugih državah, vendar so z njim povezane določene zahteve. »Otrok mora opravljati izpite iz vseh predmetov in tako dokazati doseganje standardov znanja,« so pojasnili pri ministrstvu za izobraževanje.
Te kriterije so nedavno še zaostrili. Po novem morajo opravljati izpite iz vseh predmetov, določenih za razred, v katerega so vpisani. »S tem jih želimo izenačiti z učenci, ki obiskujejo redni program, kar pomeni, da je treba pridobiti enakovredno znanje in spretnosti,« so navedli glede tega, zakaj je po novem izpitov več.
Koliko takšnih otrok preizkusov ne opravi? Od sedemsto šolajočih se na domu kakšnih sto, kažejo podatki.
West River Academy
Severnoprimorski primer, ki smo ga omenjali, je zanimiv tudi zaradi omembe ameriške West River Academy. To, kot so nam zaupali poznavalci področja, večkrat omenjajo v takšnih primerih. Toda …
Naša raziskava je pokazala, da West River Academy sploh ni šola. Vsaj ne v slovenskem in evropskem razumevanju, kaj mora neka izobraževalna ustanova opravljati. Ta je pravni subjekt – suhoparna pravniška opredelitev je uporabljena namenoma –, ki je v Združenih državah Amerike registriran kot »umbrella school«, nekakšna »krovna šola«. Izraz šola pa je za naše okolje zavajajoč in v večini evropskih držav ne ustreza temu kriteriju.
Med drugim nima zaposlenega niti enega človeka kot učitelja in tudi na spletni predstavitvi jasno piše, da niso šola na daljavo, torej »online school«.
Še več, kot se je izkazalo, je izraz »umbrella school« v uporabi predvsem v ameriških zveznih državah Tennessee, Florida in Alabama, namen takšne ustanove pa je izključno v tem, da je vmesni člen med starši in ameriškimi oblastmi ter v resnici zgolj administrativno beleži, da se otrok šola pri starših. V mnogih ameriških zveznih državah je to dovolj, v veliki večini evropskih držav pa še zdaleč ne.
Tudi sami opozarjajo, da naj se starši pozanimajo o tem, ali otroci z dokumentom, ki jim ga izdajo na koncu »šolanja«, sploh lahko nadaljujejo izobraževanje v svoji državi.
Prav tako ne določajo, kaj se morajo učiti. Torej ni nekega učnega načrta. Starši sami ocenjujejo delo svojih otrok in so pri tem povsem svobodni, kot končni izdelek pa je dovolj, kot izhaja s spletne predstavitve, že risba, slika, projekt, ki v običajni šoli ni niti na ravni seminarske naloge.
Nič presenetljivega torej, da slovensko ministrstvo za izobraževanje, kot so nam povedali, sploh ni prejelo vloge za vpis od nobene šole, ki bi se sklicevala na West River Academy oziroma na program, ki naj bi ga tam izvajali.
Otroci so na koncu soočeni s tem, da se na uradne in najbolj cenjene univerze ne morejo vpisati. Edina možnost je večerna šola, da nadoknadijo izgubljeno.
Pravnih subjektov, kot je West River Academy, je v svetu vse več.
Popolni nadzor
Ta primer kaže, da se lahko starši in njihovi otroci znajdejo v škripcih in pred zidom, ko bi moral otrok nadaljevati izobraževanje.
Toda vrnimo se k šolanju na domu na splošno.
Eden od resnih pomislekov, na katere smo naleteli med pogovori, je tudi, da lahko takšno šolanje namenoma izbere starš, ki želi imeti popoln nadzor v družini. V tem smislu ne gre pozabiti, da je za nekatere mladoletne otroke šola lahko rešitev pred starši.
Seveda ne gre v vseh primerih šolanja na domu za tako skrajne scenarije, vendar lepo kažejo, da gre za večplastno področje, kjer ne gre le za izobraževanje, pač pa se dolžnosti staršev prepletajo s pravico otrok in njihovim življenjem tudi v odraslosti. Slovenska zakonodaja je na tem področju dokaj jasna, zato centrom za socialno delo včasih po črki zakona ne ostane drugega, kot da posežejo v družinske situacije, ko otroka ni v šolo in ne opravlja potrebnih izpitov. Sicer pa: ali se takšni starši res vprašajo, kaj bo njihov otrok počel, ko bo odrasel?
