»Na vašo rubriko se obračam, ker preprosto ne dohajam več digitalizacije v zdravstvu. Vsiljujejo nam aplikacijo zVem, vendar do podatkov ne znam dostopati, saj nisem vešča računalnikov in pametnih telefonov. Zdaj mi pomaga sin, a ga ne morem nenehno obremenjevati, poleg tega živi daleč stran. Čeprav pravijo, da je klasičen dostop po telefonu še vedno mogoč, zdravniki v praksi telefonov ne dvigujejo; včasih kličem vse dopoldne, pa se nihče ne oglasi. Tudi če bi tehniko poznala, mi starostne težave, kot so slab vid in tresoče roke, preprečujejo uporabo. Mislim, da bi morali načrtovalci politik pomisliti tudi na nas, preden uvajajo takšne spremembe,« piše osemdesetletna bralka Tončka.
Spoštovana gospa Tončka, vaše opozorilo zadene v bistvo problema, ki ga pristojni prepogosto spregledajo. Čeprav statistika kaže, da uporaba spleta med starejšimi narašča, ste žrtev sistemske napake: številne e-storitve so zasnovane ob napačni predpostavki, da ima vsak starejši ob sebi nekoga, ki mu bo nenehno pomagal. Kot je nedavno v medijih opozorila dr. Vesna Dolničar s FDV, se s selitvijo osnovnih storitev na splet tveganje socialne izključenosti starejših drastično poveča.
Povsem nesprejemljivo je, da vas sistem sili v odvisnost od drugih pri urejanju intimnih osebnih zadev. V sindikatu upokojencev upravičeno poudarjajo, da se starejših ne sme izključevati iz družbe s pogojevanjem dostopa do zdravstva z digitalnimi veščinami, ki jih mnogi nimajo.
Uradno stališče je sicer jasno: pacienti morajo imeti še naprej možnost naročanja po telefonu ali osebno, kar določa tudi zakonodaja. A kot ste izkusili sami, je teorija eno, praksa – v kateri telefoni zvonijo v prazno – pa nekaj povsem drugega. Rešitev ne more biti zgolj v tem, da za dostop do zVem pooblastite drugo osebo, saj to ne rešuje vaše samostojnosti.
Država bi morala zagotoviti, da so digitalne rešitve le izbira, ne pa prisila, in poskrbeti za varnost tistih, ki niso digitalno pismeni. Univerzalne rešitve »za vse« ne delujejo, saj so starejši raznolika skupina z različnimi zmožnostmi. Nujno je, da vzporedni, osebni dostop do zdravnika ne ostane le mrtva črka na papirju, temveč dejansko deluje, saj digitalizacija ne sme postati orodje diskriminacije. Prihodnje politike morajo izhajati iz realnih življenjskih situacij, ne idealiziranih predstav, nujno pa je tudi vlaganje v fizične podporne točke in sisteme, ki so prijazni do vseh, ne le do uporabnikov, ki so vešči sodobne tehnologije.
