Poročilo, ki ga je te dni objavilo nemško deželno računsko sodišče, se, kot poročajo nemški mediji, bere manj kot finančno poročilo in bolj kot satira o sodobnem upravljanju človeških virov. Skupni strošek za nemške davkoplačevalce? Skoraj 720.000 evrov. Razlog? Uslužbenec je bil označen za posebneža s tako svojevrstnimi strokovnimi pogledi, da so ga nadrejeni raje plačali, da ostane doma, kot da bi se spopadali z vsakodnevnim trenjem v pisarni.
Zgodba iz Ludwigshafna, industrijskega mesta ob Renu, kaže na globoko zakoreninjeno kulturo izogibanja konfliktom v nemškem javnem sektorju, dodajajo komentatorji. Po poročanju revizorjev in lokalnih medijev, vključno z nemško televizijo SWR, je bil uslužbenec nagnjen k zapletanju še tako preprostih nalog. Njegovo vedenje je povzročilo toliko godrnjanja ter odpora med sodelavci in strankami, da je na koncu v mestni hiši zavladal konsenz: nihče več ni bil pripravljen delati z njim.
Namesto da bi sprožili postopke za odpustitev ali premestitev, ki bi terjali dolgotrajno pravno in administrativno bitko, so izbrali pot najmanjšega odpora. Uslužbenca so »oprostili dela«. Ta ukrep, ki je običajno rezerviran za kratka obdobja pred upokojitvijo ali med preiskavami, se je raztegnil na skoraj desetletje.
Sistemski neuspeh
Absurdnost situacije se ni ustavila pri osnovni plači. Čeprav moški ni prestopil praga pisarne, mu je mesto še naprej plačevalo vozovnico za javni prevoz na delo, ki ga sploh ni opravljal. Še bolj osupljiv je podatek, da je ob koncu tega obdobja prejel skoraj 60.000 evrov izplačila za dopust, ki ga v času, ko ni delal, ni mogel izkoristiti.
Revizorji deželnega računskega sodišča so bili v svoji oceni neizprosni. Poudarili so, da bi se mesto moralo bolj potruditi najti ustrezno mesto znotraj uprave ali pa, če to ne bi bilo mogoče, uslužbenca odpustiti. Dolgotrajna plačana odsotnost je bila po njihovem mnenju nezakonita.
Še več, mesto je imelo v rokah vzvode, ki jih ni uporabilo. Uslužbenec se je pogodbeno zavezal k molčečnosti o postopku, vendar je to zavezo prekršil in javno spregovoril. Kljub temu mesto ni uveljavilo pogodbene kazni, čeprav bi jo lahko.
Računsko sodišče zdaj zahteva, da Ludwigshafen povrne nastalo škodo. Preučuje celo možnost, da bi denar izterjali neposredno od tistih uradnikov, ki so takšno ureditev odobrili in leta podpisovali plačilne liste.
Razširjeni sindrom
Vendar pa primer iz Ludwigshafna ni osamljen incident, temveč simptom širše bolezni v regiji, dodajajo hudomušni nemški jeziki. Poročilo računskega sodišča osvetljuje podobne prakse v Pfalzu. Tam je bil vodilni uradnik pet let pred upokojitvijo oproščen dela s polnimi prejemki, njegov namestnik pa eno leto.
V še enem primeru nepotizma in administrativne malomarnosti je sorodnik vodilnega uradnika zaradi premestitve celo leto prejemal dvojno plačo. Skupna škoda v teh dodatnih primerih znaša skoraj pol milijona evrov.
Računsko sodišče še meni, da so bile odločitve sprejete namerno, kar odpira vrata kazenskemu pregonu. Če bo tožilstvo sledilo tej razlagi, bi za odgovorne uradnike zahtevalo denarno kazen – morda pa celo zapor.
