»Nedavno sem v trgovini doživela pravi preizkus potrpljenja. Gospod pred mano je celoten nakup plačal s prgiščem kovancev za 1, 2 in 5 centov. Blagajničarka je denar štela več kot petnajst minut! Zanima me, ali so trgovine sploh dolžne sprejeti takšno količino drobiža. Poleg tega pa me zanima, kdaj bomo te nadležne cente končno upokojili. Samo valjajo se po denarnici in parajo živce nam ter blagajnikom. Vem, da je denar denar, pa kakršen koli že je, vendar mislim, da bi lahko resno razmislili o njihovi ukinitvi,« se priduša bralka Tanja.
Verjamem, da se petnajst minut strmenja v hrbet nekoga, ki z naporom prebira »bakrenčke«, v sodobnem hitrem tempu zdi kot cela večnost. Najprej moramo razjasniti vašo prvo dilemo o tem, ali so trgovci dolžni postati bankirji na kraju samem. Verjeli ali ne, obstaja zakonsko določena meja, pri kateri lahko blagajničarka povsem legitimno reče, da je dovolj. Po evropski uredbi o uvedbi evra in slovenski zakonodaji nobena stranka, pa naj bo to kupec ali trgovec, ni dolžna sprejeti več kot petdeset posameznih kovancev pri enem samem plačilu. Če bi torej gospod pred vami želel poravnati račun s stotimi kovanci, bi ga blagajničarka lahko vljudno zavrnila in ga napotila na najbližjo banko, kjer imajo za takšne primere avtomate za štetje. V praksi pa trgovci pogosto stisnejo zobe in potrpijo, saj ne želijo izgubiti stranke ali povzročati nepotrebnega hrupa sredi trgovine, s tem pa nevede povzročijo nepregledno vrsto nestrpnih obrazov za hrbtom takšnega zbiralca drobiža.
Glede vaše želje po upokojitvi teh malih nadlog pa niste sami, saj niste edini, ki menite, da ti kovanci le obtežujejo denarnice in povzročajo logistične nočne more. Ironija kovancev za 1 in 2 centa je namreč v tem, da je njuna izdelava postala čisti nesmisel. Kovanje enega samega centa stane precej več, kot je kovanec dejansko vreden na trgu. Ko prištejemo stroške surovin, kot sta jeklo in baker, samo proizvodnjo v kovnicah ter nato še zapleten transport do bank in trgovin, ugotovimo, da Evropska centralna banka z njihovo izdajo pravzaprav ustvarja minus. Nekatere države, denimo Italija, Nizozemska in Belgija, so ta vozel že presekale in uvedle pravila zaokroževanja zneskov na najbližjih pet centov. To ne pomeni, da so kovanci postali ničvredni, temveč se zneski pri blagajni prilagodijo tako, da drobnega drobiža skoraj ne potrebujemo več. V Sloveniji se o tem redno razpravlja, a dokončne odločitve še ni, predvsem zaradi strahu, da bi se ob zaokroževanju cene neopazno zvišale, kar bi v času draginje potrošnike še dodatno udarilo po žepih.
