Ne vem, ali veste, da na olimpijske igre ni odpotoval Ljubo Jasnič?! Bolj kot obisk Kimove sestre je Korejo in širše ves svet pretresla Ljubova abstinenca. Mož, ki je v moji mladosti žarel kot ponosen šef Titove mladine, je zdaj šef skakalcev. Ko doživi krivico vetrne izravnave in naši in naše dežurajo na zaletišču, in ne v zraku, kaznuje ves smučarski svet s tem, da ostane doma. Nalašč ne gre dol, ker bi neposredno odgovornim za naše slabe skoke in poskoke povedal, kar jim gre. Zato pa v Ljubljani ponosno pove, da skoki niso fuzbal, kjer po porazih trenerje pač menjajo na hitro in počez. In prav ima človek, ki ga nihče ne more zamenjati. Kazen za olimpijski šport je neizmerna, grozljiva: Ljubo je stol v letalu in tudi stol v hotelu tam doli pustil prazna. In tako povzročil, da smo izgubili najbolj dosegljivo kolajno – tisto v številnosti spremljevalcev glede na število športnikov. Protestiram s kavča: Ljubo bi moral dol, da dokaže, da niso vsi funkcionarji že tam. Razen če je začutil, da ne bo slikanj s kolajnami?
A imamo še eno železo v ognju: našega Janeza Kocijančiča - Kocko, šefa evropskih olimpijskih komitejev. Le kako je gorenjski Janez dvignil glas v Koreji zaradi v nebo vpijoče krivice, ki se je zgodila našim skakalkam in skakalcem! Pa saj je »capo di tutti capi« Janez vendarle prav zaradi načelnosti postal to, kar je: športni funkcionar, ki vse športnike zlahka poseka glede ugleda, vpliva, roka trajanja, priznanj in kar je še presežnikov. In če ga kdaj pa kdaj kdo malce šimfa v domovini, se potolaži na kongresih in srečanjih olimpijske družine. Funkcionarske, jasno. Slovenci smo itak kavčarji, ki ne razumemo, kaj vse je storil in bo še storil za naš šport!
In zdaj še šok za nas kavčarje: zastave na zaključku olimpijskih radosti ne bo nosil tisti, ki je ni smel nositi na začetku. Pustimo ob strani, da je vmes ustrelil kolajno, ki smo jo kavčarji pozdravili prav tako vzneseno, kot smo prej poniglavo namigovali, da rojen z one strani Savudrijske vale ne sme vihteti zastave. Z njo rad maha na številnih tekmah naš predsednik Borut, ki mu barve tako dobro pašejo k očem, obleki, nasmehu in sploh. Za predlog, da jo vihtita Janez in Ljubo skupaj, sem očitno prepozen. Prapor velesile v zimskih športih bo v rokah držal tisti brko s pohorsko šunko, ki nam je pojasnil, da je dovolj nor, da bo za nas še štiri leta vztrajal na smučeh, in ni hudič, da končno ne prismuča kolajne. Če mu ni ratalo do zdaj, mu dajmo zastavo: ker je res noro vztrajen, bo nekoč idealen funkcionar in bo vztrajen kot Ljubo in Janez.
Seveda ima brkati šaljivec smolo: bo zmogel čakati na funkcionarsko noro vztrajanje do konca stoletja, ko se bodo morda celo nezamenljivi preselili s foteljev na – kavč? Kjer nas je največ pametnih.
