Zdi se, da je ta enkraten fenomen še zlasti prisoten na Štajerskem in Gorenjskem, čeprav tudi na Dolenjskem in Koroškem že brstijo prave umetnine. Kmalu ne bo več slovenske vasi brez krožišča z vsaj kako manjšo podobico, ker kakšno krožišče pa to je, če v njegovi sredici raste, kaj pa vem, nekaj tako dolgočasnega, kot je – trava.
Sprehodimo, ali pravilneje, peljimo se po deželi naši in videli bomo, če naštejemo le največje dosežke, na drog nataknjeno starinsko motorno kolo, nasedlo jadrnico, gigantsko pletenko za vino, ogromno steklenico mineralne vode, v luft štrlečega konja kasača, klopotce in pastirje. Ali pa spreminjajoča se instalacija v Grosupljem, kjer so bakrene (!) roke na bakrenih (!) palicah druga za drugo počasi izginjale, na sosednje krožišče pa so postavili konja, kakršnega Kitajci prodajajo prek Alibabe. Ali pa krožišče v Sevnici, kjer imajo sredi njega kar vinograd, zdaj pa verjetno razmišljajo o tem, da bodo morali zgraditi še eno, kjer bo prostor za Melanijin kip.
In tako počasi pridemo do moje rodne Gorenjske, kjer kraljujejo železni zmaj, kot vesoljska ladja velika in bleščeča se žogica za golf, voz s hlodi, ki ga vleče plišasta igračka, betonska harmonika z napačnimi črno-belimi tipkami in še in še. Da o kranjski znamenitosti, ki jo je mogoče občudovati zgolj in samo iz zraka, sploh ne govorimo. Gre za spomenik bitcoinu v krožišču tik ob sodni palači, kar je že samo po sebi dovolj bizarno. Postavili so ga tako, da znak za kriptovaluto leži vodoravno na tleh, obkrožen z železno ograjo, ki so jo zaradi varnosti morali dodatno zaščititi še s cestno ograjo, tako da se tistega znaka s ceste res ne more videti. No, saj znak je simbol za bogastvo in nam sporoča, da ga lahko občudujejo bogati, ki si lahko privoščijo helikopter. Lahko pa se ga uzre tudi iz kakšne od sodnih dvoran v višjih nadstropjih bližnjega sodišča, kar je tudi pomenljiva simbolika, kajne?
En kraj na Gorenjskem pa še nima svojega krožišča. To je Tržič. Zdaj ga gradijo. Na Deteljici – za nepoznavalce: to je tam, kamor ste včasih iz Ljubljane hodili po Pekove čevlje in ste mislili, da ste v Tržiču, v bistvu pa ste bili le v Tržiški Bistrici, do mesta pa je še kar nekaj poti. No, danes Peka ni več, oblegane trgovine s čevlji tudi ne, je pa blizu Lidl, če kaj pomaga. Kakorkoli, tam se gradi krožišče. In kjer je krožišče, tam je središče in na središču krožišča, kot smo vam že pojasnili, mora nekaj stati. Ker, kot rečeno, čevljev v Tržiču ni več, pa tudi nekje drugje so eno leseno coklo že postavili, si morajo pod Storžičem izmisliti nekaj drugega. Ne bo težko. Saj veste, kam pes (pisec) taco moli. Tako imenovani tržiški čokoladni – khhhm – indijanček bi še kako poosebljal vse vrednote in posebnosti tega kraja, za katerega so zlobneži včasih rekli, da tam še zrak ni dober, danes, v modernih časih pa marsikdo reče, da je šlo v Tržiču vse u k…! Takega čokoladnega khhhmm indijančka je svojim uradnicam delil župan in ni vrag, da en tak v nadnaravni velikosti ne bi pasal še na prvo tržiško krožišče. O čokoladni sladici v Tržiču je poročal tržaški Il Piccolo (v prevodu Ta mali) in ni vrag, da o Il Grande khhmm indijančku ne bo poročal CNN!
Za konec naj vam zaupam, da berete stoto gloso izpod peresa zgoraj podpisanega. V moji rodni vasi bodo prav tako, ja, uganili ste, gradili krožišče. Bi bilo preveč samovšečno, če bi predlagal, da sredi krožišča postavijo ogromno, vsaj pet metrov visoko solato kristalko, v čast eni od glos, napisanih v čast vsem mamam in taščam, ki v sezoni s takim veseljem in ljubeznijo ob ponarodelem stavku »A boste kaj solate?« ponujajo to delicijo domačega vrta? A? Slovensko, domače, nekaj posebnega… Pa še en krak s krožišča bo šel direkt na Sorško polje, kjer poleg krompirja in koruze vendarle raste tudi solata. Samo na glas razmišljam in se zahvaljujem vnaprej in za nazaj za vso solato.
