Lahko pa bi v deželo na sončni strani Alp poslal vsaj ženo Melanio. Zagotovo bi ga dostojno zastopala. Bojda zna tudi slovensko. Še preden bi Air Force One, ki bi ji ga za te namene mož velikodušno posodil, pristal na koncu letališke steze na Brniku z nekajurno zamudo, ker je pilot neutrudno iskal po Google Maps, kje ta prekleta Slovakia sploh je, in ugotovil, da imajo tam Letališče Milana Rastislava Štefanika, kar se mu tako ali tako zdi enako neizgovorljivo kot Letališče Jožeta Pučnika, bi Melania prek Twitterja slovenskemu občestvu za začetek sporočila, da je ljubljanski župan Zoran Janković navaden luzer. Nesposoben bebec in kreten, za katerega tako ali tako v njeni domači Sevnici vedo, da je čisto navaden taspoden in je tako na las podoben njihovemu bedastemu županu New Yorka de Blasiu.
Jasno, na letališču bi jo sprejeli z vsemi (vojaškimi) častmi. Tam od Primskovega proti Mengšu bi z vso hitrostjo v njeno čast poleteli trije pilatusi in preleteli Brnik v nizkem letu. Za njimi bi pribrnel še en vojaški helikopter (drugi bi se medtem pokvaril in bi bil na servisu v hangarju, kakopak). Z blindiranim vozilom, ki bi ga v te namene najeli pri prijateljskih nam Hrvatih, bi jo odpeljali do kraljice. Ups. Pardon. Peljali bi jo do predsedniške palače, kjer bi Melanio sprejela kraljica. Ups. Spet. Nimamo je! Sprejel bi jo Borut Pahor, kraljica ljudskih src. Simpatično bi se objela, Melania bi Boruta potrepljala po ramenih, Borut bi jo cmoknil na lička, Melania bi malce zardela, a ne preveč, Borut bi nekaj momljal o miškah. Melania bi ob njegovem govoru malce zadremala (kot Donald pri angleški kraljici). Vse bi bilo luštno in simpatično in malce mimo protokola, pa kaj potem.
Potem bi Melania nagovorila poslance državnega zbora in ministre s predsednikom vlade na čelu. Na srce bi jim položila, da je Evropska unija eno samo sranje in da se je treba še enkrat odločiti za samostojno pot. Sloxit, sloxit, sloxit bi ponavljala trdovratnim bučam v državnem zboru. »Poglejte recimo gospoda Šarca. Ta je brexit, pardon (rahel nasmešek), sloxit že zdavnaj udejanjil v praksi, ko je zavrnil nespodobno povabilo, da bi govoril idiotom tam v daljnem Bruslju. A vi veste, koliko boste prihranili, ker vam ne bo treba vsak dan v Bruselj? Milijone bi lahko koristno uporabili za gradnjo zidu na Kolpi!«
Malce bi jo potem razjezil pogled na poslanca, ki bi vmes tipkal po svojem pametnem telefonu Huawei. »In naslednjič, ko se oglasim, da ne vidim več tega kitajskega sranja,« bi prav nič diplomatsko zašepetala Melania ubogemu poslancu, ko bi odvihrala iz parlamenta.
Z Marjanom Šarcem in nekaj za njo povsem nepomembnimi ministri (Cerar, Poklukar, Katič, Purič) bi se nato odpeljala proti gradbišču obrambnega zidu na Kolpi. Ups. Nimamo obrambnega zidu na Kolpi. Okej, nismo Velika Britanija in nismo Amerika, imamo samo eno ubogo žico. Pa nič ne de. Melania bi bila navdušena nad ograjo na Kolpi, ki varuje avtohtono prebivalstvo pred nepridipravi afriškega, arabskega ali bognedaj jugozahodnobalkanskega videza. »Verjetno stroške za postavitev krijejo Hrvati?« bi z nedolžnim pogledom vprašala Marjana. Ta bi seveda požrl cmok in tiho priznal, da ograjo za zdaj plačujemo sami, da pa bi bilo sila fino, če bi njen mož tam pri njegovih kolegih na drugi strani Kolpe malce zarobantil in jim zabičal, da smo jim dali že pol Piranskega zaliva in da bi bilo prav, če bi nam oni plačali to prekleto ograjo.
Obisk bi prva dama sklenila pri domačinih v Beli krajini. Z odobravanjem bi kimala znanemu lokalnemu vinogradniku, ki je ta teden za rumeni časopis bentil nad dejstvom, da so mu migranti ukradli kombi in da razmišlja, da bi se oborožil. »My kind of a man!« bi tvitnila Melania in prvi bi se na njen tvit seveda odzval Donald in izrazil solidarnost z ubogim slovaškim narodom, ki trpi zaradi Evropske unije, Kitajcev in Mehičanov.
Jap, nismo Velika Britanija, nimamo kraljice, nimamo Big Bena in ne Liverpoola, imamo pa Melanio. Ki bi lahko čisto zares kdaj prišla k nam. A ne bi bilo to fino?
