Če je ljudstvo pod Poncami verjelo v tega boga, potem je še bolj verjelo v bogove na dilcah. A so bogovi padli na glave oziroma v tem primeru prezgodaj na doskočiščih in tako niso bili več bogovi, ampak navadni smrtniki s svojimi lastnostmi (beri: slabostmi). Ta ima predolg jezik, oni prevelik ego, tretji deluje zahrbtno, četrti… nič kaj božje, bolj človeško je postalo vse skupaj. In zato je Janus postal odveč, ker nismo več verjeli njegovemu obrazu, ki je pomenil prihodnost z rekordi, rajanjem in praznikom pod Poncami. Preteklost smo pozabili tako hitro, kot smo prej prisegali, da je Janus bog in da so bogovi vsi, ki letajo nad nami.
A kdo si drzne odstaviti, odsloviti, spoditi boga? In to skakalnega, slovenskega! Moraš biti Martin Krpan, Peter Klepec in Janez Osamosvojitelj v eni besedi, da si to upaš in da to zmoreš. Ljubo nam je, da takega imamo. Jasni (dodaj po želji črko č) so njegovi pogledi naprej, tudi za zdaj mu je vse jasno, preteklosti pa nima. Ker je tu od nekdaj. V bistvu je večen, pa čeprav komu tečen. Zato – ljub, kot nam je desetletja v vseh pojavnih oblikah – on zmore oceno, da je za boga Janusa osem let dolga doba. In se te v tem času vsi zasitijo, pa čeprav si (skakalni) bog Janus. Ker pa se njemu zjasni (č dodaj po želji) prej kot vsem nam, boga Janusa lahko odstavi, odslovi, spodi, kadar je in kakor je njemu ljubo. Zato je logično, da se Janusa kot boga s preteklostjo kolajn in zmag zasitimo v osmih letih, zanj pa velja spoznanje, da ni večen noben Janus.
In kako je gori med skakalnimi bogovi vse urejeno? Odlično, vsem nam ljubo in jasno, kajpak. Kajti mi smo spodaj, ob doskočišču, ob šankih, malo nad nami je Janus, (bivši) bog. Njegov prestol je tisti stolp, kjer z bogovi drugih narodov maha z zastavico, se rokuje in objema – če se ima za kaj, seveda. In mi spodaj rjujemo in skačemo, ker kdor ne skače, ni Slovenc, kdor je na trenerskem stolpu, je pa bog Janus in kar jih je še tam gori. In ko mimo njega dol k nam letijo skakalni bogovi, se zdi tako nezamenljiv, tako večen in – kadar so daljave, kolajne – tudi srečen. A ko zavije z očmi zaradi ponesrečenega doskoka, že sluti, da je nekje nad njim sredi ene same ljube jasnine še nekdo, nekaj več.
Spodaj v dolini skakalnic raztegujemo harmonike in niti ne slutimo, da lahko še včeraj bogovi danes letijo prenizko. Še bog Janus po finalni seriji izgubi tisti obraz, ki predstavlja prihodnost. Skrb zanjo prevzame tisti, ki je nadbog nekje zgoraj, visoko nad Janusom. Ljubo vsem nam, da zdaj to vemo! Ni mu treba dol, kajti jasni so njegovi pogledi in sodbe. Ko migne s prstom, letijo tudi božje glave. Visoko nad Poncami nas sploh ne sliši, niti ne vidi. Zato mu s plačanimi vstopnicami, zastavami lahko samo vzneseno kričimo: »Ljubo zmore in zna – srečen narod, da ga ima!«
