Aprilsko-majski prazniki so mimo. Počastili smo Osvobodilno fronto – oni, ki je ne mara, je raje tigrovce – vsi skupaj dan upora proti okupatorju ter praznik dela, otroci so si privoščili kar nekaj dni sončnih počitnic, starejši in mlajši spet druženja ob kresovih, čevapčičih, nagovorih sindikalistov in pozivih k obujanju socialnega dialoga po dveh letih mrtvega teka zavoljo bolj odhajajoče vlade kot covida. In mnogi so v tem času tudi veselo plesali po prepričljivi volilni zmagi alternative Janezu Janši. Že takoj po veselicah so se najbolj verjetni koalicijski partnerji pričeli dogovarjati o obrisih nove oblasti, o razrezu resorjev in o skupnem programu dela. Sestal se bo kmalu in se konstituiral novoizvoljeni državni zbor, ki naj bi do 3. junija – taka je želja in načrt Roberta Goloba – ministre tudi imenoval. In vse bo drugače, pravi zmagovalec volitev in gotovi mandatar. Prioritetno bomo sanirali, kar se od posledic dvoletne vladavine SDS sanirati da, povrnili avtonomijo in profesionalnost RTV, začeli podirati ograje in bodečo žico ob južni meji in se že takoj lotili priprav na jesen, ko bi se lahko zgodil nov val okužb. Analizo epidemije covida-19 že pospešeno pripravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje, da bi nato sestavil še strategijo za morebitni nov izbruh.
No, vse za zdaj kaže dobro, le o neznankah, ki jih prinaša ruska agresija na Ukrajino, za katero nič ne daje slutiti, da bi pojenjala, prej obratno, bo treba čim prej doreči. Beremo namreč o poteku pogovorov z Nemčijo o morebitni križni izmenjavi težke oborožitve med državama, konkretno o dostavi naših »ruskih« tankov, kar je zapuščina JLA, Ukrajini v zameno za nove nemške oklepnike, o zamisli torej, ki bi nas še bolj neposredno, konsistentno in po mojem tudi usodno vpletla v vojno ter dolgoročno kompromitirala odnose z Rusijo. Vidimo, da posledice krize na ceno energentov že krepko segajo v naše žepe, pa pravkar smo končali kurilno sezono, vemo, da naš novi ali bolj verjetno naša nova ministrica za zunanje zadeve ne bo imela klasičnih sto dni priprav na izzive, ki jo čakajo, marveč jih bo morala poprijeti takoj. Lahko odnosi s sosedi, tudi s Hrvaško, in vprašanje implementacije arbitraže o meji ter odmik iz Višegrada malce počakajo, naš odnos do rusko-ukrajinske drame ne, tudi zavoljo učinkov na situacijo na zahodnem Balkanu.
Prva pot Fajonove ali koga drugega, ki bi prevzel vodenje slovenske diplomacije, jo bo morala ali ga bo morala voditi v Bruselj k šefom Nata in EU in h kolegicam ter kolegom iz drugih držav članic obeh povezav s preprostim vprašanjem: smo bili doslej z vsemi ukrepi proti agresorskemu Putinovemu režimu in v podporo napadeni Ukrajini uspešni ali ne? Ker če ne, in sam ocenjujem, da je žal tako, bo na tej poti nekaj treba spremeniti. Ali kdo verjame predsednici ameriškega kongresa Nancy Pelosi po obisku v Kijevu, da bodo z dodatnimi 33 milijardami dolarjev pomoči, predvsem v obliki najsodobnejšega orožja, Ukrajinci zmagali, obranili svoji suverenost in ozemeljsko celovitost ter demotivirano in zdesetkano Putinovo vojsko poslali domov? Oziroma da bo osramočeni kremeljski vladar poraz pač resignirano sprejel, odmislil Donbas in Krim ter prepustil Zelenskemu odločitev o statusu države? Omenila je celo pripravo zakona, ki bi omogočil ZDA napotitev vojakov v Ukrajino.
No, tovrstne vere ne delim. V dodatnem ameriškem angažmaju vidim prej dodaten izziv Rusiji in korak k scenarijem, za katere si ne gre želeti, da s platen kinematografov stopijo na realna tla. Vse bližje smo »Vsoti vseh strahov«, pri čemer v Beli hiši nimamo prislovično modrega Morgana Freemana, v Kremlju ne novega odgovornega predsednika in tudi videti ni, da bi se kje potepal s svojimi koristnimi nasveti Ben Affleck. Realnost, ki jo doživljamo in spremljamo na televiziji, je zato veliko bolj strašljiva kot kultni film izpred nekaj let. Bo vlogo Afflecka prevzela in zmogla Tanja Fajon? Dopovedala von der Leynovi, Michelu, Borrellu, predsedujočemu Macronu, nič manj vplivnemu nemškemu kanclerju Scholzu, s katerim se tudi osebno poznata in cenita, ter preostalim, da bo treba Putinu nekaj zanj sprejemljivega ponuditi, da bo odnehal s tanki in katjušami pobijati ljudi in uničevati mesta, da bo sprejel pogajanja in dezaktiviral jedrske silose, ki so lahko le blef, lahko pa tudi ne. Tu vidim ponudbo, naslovljeno na varnostna jamstva, ki jih je za Rusijo zahteval pred napadom na Ukrajino, in povabilo Zelenskemu k pogovorom z rusko stranjo o statusu Krima in samooklicanih republik Doneck in Lugansk.
Te dni se bo uradno sklenila Konferenca o prihodnosti Evrope, ki je prisluhnila državljanom in jim omogočila, da povedo, kakšno Evropsko unijo si želijo. Če ne bo ustrezno končana ukrajinska drama, se bo ves trud, ki je bil vložen v ta edinstven eksperiment, izjalovil, ker o kakršni koli znosni, če sploh prihodnosti celine ne bo več govora.
Aurelio Juri, Koper
