Dandanes v kateri koli vojni najbolj trpi in prenaša vojna grozodejstva civilno prebivalstvo. Pa pomislite malo nazaj. Recimo Napoleonove: stepli sta se skoraj izključno samo obe armadi. Pa pomislite še nazaj: stepla sta se samo poveljnika ali predstavnika obeh sovražnih vojska. Recimo opis obleganja Dunaja s strani Turkov v Levstikovi pripovedi Martin Krpan. Zgolj Brdavs se je na smrt stepel s tistim, ki ga je cesar izbral (ki je konec koncev izbral Martina Krpana). In glede na izid spopada teh dveh je bilo vojne konec. Dandanes pa poleg civilnega prebivalstva nosijo glavo v torbi le še kakšni vojački, ki so v bistvu le kanonfuter. Vojskovodje (generali in podpihovalci vojne) imajo zadnjice na toplem in suhem. Profit pa imajo le proizvajalci orožja (ki so ustrezno »opremili« svoje lobiste). In kakšni posamezniki, ki se pač znajdejo tako, da jih potem upravičeno označujemo za vojne dobičkarje.
Za ustvarjalnega človeka, torej za ustvarjalne možgane je značilno, da iščejo rešitve izven običajnega, izven uhojenih poti oz. metod, ki jih imajo možgani povprečnežev v arzenalu svojih možganskih kapacitet. Ali bolj znan angleški izraz: »out of the box«.
Le na ta način je možno iskati rešitev katere koli vojne, konkretno smo najbolj zainteresirani za rešitev konflikta med Rusijo in Ukrajino. Ena od smeri povprečnežev je iskati začetnika vojne. Jasno: to je Rusija. Možganske kapacitete teh analitikov pa se tu končajo: niso sposobni doumeti, kaj je razburilo Putina, da je začel vojno. Enako, kakor kaznujejo zločinca, niso pa sposobni doumeti, kaj je zločinca prignalo do tega, da je storil zločin. Ker noben človek ne stori nekega nasilnega dejanja kar tako, iz »čistega miru«, če ni bil prej na tak ali drugačen način izzvan. Razen če je ta človek umsko bolan. Ima pa družba merila (pravosodni sistem), da sankcionira človeka, ki reagira na neprimeren (družbeno nesprejemljiv) način, pa četudi je bil izzvan. In tu je tisti zid, kjer se njihova ustvarjalnost ustavi.
V tem primeru torej rešitev v sankcioniranju Rusije. Ampak kako? Povprečno, neustvarjalno, ker celoten Zahod ne premore tolikšnih možganskih kapacitet, da bi iskal rešitev izven tistega, kar so uhojene poti. Ker poznajo samo dve poti: sankcije (pretežno gospodarske) in vojna do uničenja nasilneža (torej Rusije). Rešitev v obliki še večje eskalacije vojne po mnenju mnogih odpade. Ker ima Rusija navsezadnje večjo vojno silo kot skoraj vse države Zahoda z ZDA vred (atomsko orožje). Torej sankcije. Ampak te so se že izkazale za brezzobega tigra. Celo obratno: Zahodu so se vrnile kot bumerang. Na koncu koncev Rusija v mnogo večji meri sankcionira Zahod kot pa Zahod njo. Po drugi strani pa: Rusija si je odprla skoraj neskončni trg za svoje proizvode v drugih delih sveta. Skratka: Rusija ne trpi skoraj nobenih ekonomskih posledic, zato še naprej lahko nemoteno »futra« svoj vojaški stroj.
In tu je zahteva po ustvarjalni rešitvi. To pa je že svojih 60 let nazaj pokazal Tito (skupaj z Nehrujem in Naserjem). Gibanje neuvrščenih. Če bi zdaj imeli nekaj takega … Putin preprosto skoraj na vsem svetu ne bi mogel najti kupca svojih proizvodov (neuvrščeni bi se pridružili sankcijam). In šele tedaj bi obubožal toliko, da ne bi mogel več nemoteno servisirati svoje vojaške mašinerije.
Ampak Zahod te poti rešitve ne vidi, niti je ni sposoben izvesti. Že zato ne, ker je že ideološko onesnažen, politično kontaminiran. Je nasprotni pol Rusije. Tudi Slovenija že težko. Preveč smo se »zlizali« z Zahodom. V primerjavi z bivšo državo bi rekel tako: Jugoslavija je bila prva na vasi, Slovenija pa je zadnja v mestu. In vprašam vas: v kakšni državi bi raje živeli? Taki, ki je prva na vasi, ali taki, ki je zadnja v mestu?
Namen tega pisanja: Slovenija ima še vedno nekaj možnosti z zadnjega mesta v mestu povzpeti se na prvo mesto na vasi. Če pozicija in opozicija ter bodoči predsednik republike premorejo toliko možganskih kapacitet, da se lotijo ustvarjalnega reševanja problemov, ne samo globalnih, tudi državnih.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
