Ne le gledaliških, radijskih, televizijskih. Vedel je vse tudi o elektroniki, tehniki. In glasbi. Na fotografijah nastopa - mladenič - v zabavnoglasbenih zasedbah, pa s trobento v partizanski uniformi. V nji je vkorakal v radijski studio nad nekdanjim Daj-Damom na ljubljanski Cankarjevi cesti. In je tam tudi ostal. Ob radijskem delu je doštudiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Med prigodami iz teh let je tista o predvajanju zvočnih učinkov - strel, krik, razbitje stekla - sredi noči, po tedaj popolnoma ozvočeni Ljubljani, posebej znamenita. Kaže na pronicljivo neprilagodljivost, ki je z ustvarjalno izzivalnostjo, uravnoteženo s poklicno etiko in moralo, eden od temeljnih pogojev za pošteno delo v sodobnih medijih. Vsemu navkljub. Kot eden od radijskih pionirjev je leta 1949 zrežiral prvo slovensko - in tedaj tako tudi jugoslovansko - izvirno radijsko igro Strme stopnice, ki jo je napisal Frane Milčinski - Ježek. Za radijsko igro Tantadruj, ki jo je zrežiral po noveli Cirila Kosmača v priredbi Mitje Mejaka, s sodelovanjem tonskega mojstra Dušana Mauserja in skladatelja Marjana Vodopivca, je leta 1967 v Italiji prejel nagrado prix RAI. Tega leta je dobil doma nagrado Prešernovega sklada. Eno redkih, preredkih domačih priznanj. Moj čisto oseben zvočni spomin je radijska priredba Cankarjevega Polikarpa, ob katerem se mi še danes naježi koža. Delo na radiu, in kasneje na televiziji, seveda niso bile le "paradne" radijske in televizijske igre, ampak vse vrste oddaj, od dnevnoinformativnih, glasbenih, zabavnih do kulturnih in dokumentarnih. Vmes pa še režije gledaliških del in celo prevod kriminalnega romana Agate Christie Karte na mizo. Na televizijo je bil, po tedanji navadi, delegiran leta 1957. Za mesec dni so ga poslali na televizijsko izobraževanje v Hamburg. Tako je s Franom Žižkom, Francetom Jamnikom ter skromnim izvedbenim in tehničnim zaledjem postavil temelje slovenski televiziji. Tedaj še zares živi, neposredni v najbolj trdem pomenu besede; iz studia v četrtem nadstropju radijske hiše, ki je bil manjši od današnje povprečne šolske predavalnice. Prostorske in tehniške zadrege so reševali s pravo partizansko iznajdljivostjo, izvirnimi domisleki, pogosto s pionirsko improvizacijo. Iz tega skromnega jedra je z leti zrasla ustanova, ki je postala in ostala temelj narodnostne in kasneje tudi državne samobitnosti. Mirč Kragelj je v nji ustvaril vrsto pomembnih, najbrž nikoli dovolj prepoznanih del, od katerih so bila nekatera več priznanja kot doma deležna v tujini. Ob vsej obvezni vsakdanji televizijski "tlaki" je režiral televizijske drame vseh najpomembnejših domačih avtorjev, priljubljene nanizanke, kakršni so bili legendarni Marodićevi Mali oglasi, pa Poti in stranpoti. Za televizijsko priredbo znanstvenofantastične zgodbe Vida Pečjaka, ki sta jo po scenaristični plati predelala z Borisom Grabnarjem, je kot režiser dobil prestižno evropsko nagrado prix futura v Berlinu. Ne gre pozabiti, da je začel s serijo očarljivih televizijskih priredb najstarejših slovenskih dramskih besedil Ob stoletnici slovenske Talije, ki bi se, če bi se ustanova zavedala svojega poslanstva, lahko nadaljevala z resničnimi televizijskimi priredbami celotne slovenske dramske klasike. Čeprav zavezan televiziji, je kot pomočnik režiserja sodeloval tudi pri snemanju nekaterih celovečernih filmov. Z opazno pretanjenim občutkom za zlitje slike in zvoka, posebej glasbe, ostajajo v spominu njegove številne upodobitve glasbenih in baletnih oddaj; njegov pretehtan okus za uporabo svetlobe in njenih posebnih učinkov; in ne nazadnje, preprosto: njegovo nalezljivo veselje pri delu. Zato, kot sam pravi, lahko vidimo v takó narejenih delih "nekaj več". Predvsem tedaj, ko so jih pripravile skupine zagnanih sodelavcev in hkrati prijateljev, ki so jih potem zaradi očitka pretirane "familijarnosti" - spet z dekreti - razgnali. Znanje in veselje je delil tudi z nami, študenti, ko nam je v šestdesetih in sedemdesetih letih predaval radijske in televizijske osnove; pa kasneje, ko smo kot kolegi sodelovali pri televizijskih stvaritvah. Vsi, ki smo se zapisali televiziji - temu nepriznanemu poganjku slovenske kulture -, se ga bomo hvaležno spominjali kot tistega "nekaj več".
zdravstvo
Nihče ne ve, koliko zdravnikov imamo
