Povedala je nekaj, kar nam je zdravnikom jasno. Če povem enostavno, dva sta bila mrtva in pet je bilo umirajočih. Tem postavimo preprosto diagnozo »moribundus adlatus«. Te diagnoze verjetno mladi ne poznajo več, ker ne znajo latinskega jezika. Več stanj je pač: mortuus, moriturus in moribundus.
Strokovna direktorica ni povedala, koliko moribundnih je prejelo tudi terapijo s kisikom. Če nobeden, vse v redu. Če pa so pri reanimaciji uporabljali kisik, nastane problem. Zakaj so šele pri osmem oziroma šestem ugotovili, da so ga zdravili s smejalnim plinom in naj bi zaradi tega umrl.
Preprosto bi me prepričali, če bi navedli, da pri reanimaciji vedno uporabljajo oksimeter. Nenavadno je, da sta zdravnici preskušali, kašen plin vdihavata, tako, da sta se jima je spremenila zavest. Lahko bi uporabili oksimeter, čeprav ima smejalni plin čudovite učinke, seveda pri zdravem človeku.
Stvari so vedno preproste. Lahko pa jih zapletemo. Ni težko ugotoviti, kdo je napačno zvezal plinske cevi, kdo je njegov delodajalec, kdo je dal uporabno dovoljenje in kdo je investitor. Jasno je tudi, da anesteziologinji nista opazili, da dajeta napačen plin.
Samo nečesa ne vem ali mi ni jasno: ali sta uporabljali oksimeter in kako si razlagata, zakaj je kljub reanimaciji bolnik umrl. Moja izkušnja je, da reanimacija ni preprosta stvar in da pravilniki ne pomagajo dosti, če ne znaš hitro in pravilno razmišljati.
O primerjavi letalstva in medicine, ali lahko z obdukcijo ugotoviš koncentracijo kalija, ali lahko z branjem popisov ugotoviš napako pri operiranju itd., pa kdaj drugič.
Matko Vasilij Cerar, Ljubljana Polje
