Sedaj prehajam na njegove navedbe, s katerimi se ne strinjam oziroma imam o njih nekoliko drugačno mnenje. Načelno se strinjam, da je slovenski narod miroljuben in da ima visok prag potrpežljivosti, vendar je vedno skozi zgodovino znal pokazati zobe, ko je bil neposredno ogrožen s turškimi vpadi, ob koncu 1. svetovne vojne, NOB 1941–45 in leta 1991. Nasprotno od Petrovca menim, da je bil prav oboroženi spopad odločilen za osamosvojitev oziroma da je bila to tista pika na i, ki je pokazala našo odločnost leta 1991. Povsem se strinjam, da je bil to, upoštevajoč referendumsko odločitev slovenskega ljudstva, prve demokratične volitve in splošno klimo v Sloveniji, ki je hrepenela po družbenih spremembah, le manjši segment dejanj, ki so peljala v osamosvojitev, vendar odločilen. Če ne bi bilo oboroženega upora enotam zvezne milice in JLA, bi bili za nekaj časa napori za osamosvojitev zatrti, čeprav menim, da jih dolgoročno ne bi bilo mogoče ustaviti.
Druga trditev je razcvet individualnega oboroževanja. S pristopom v EU je Slovenija v manjši ali večji meri prevzela evropsko zakonodajo glede nabave in posesti strelnega orožja. V SFRJ je bilo zelo težko priti do orožnega lista, kategorija zbirateljev orožja je bila praktično neznana. Z novo družbeno ureditvijo je tudi ta segment družbe doživel nekakšno evropeizacijo. Zavedam se, da je osnovni namen strelnega orožja ubijanje, ima pa še en pomemben dejavnik, in sicer odvračanje nasilnežev in kriminalcev od kaznivih dejanj. Navsezadnje je treba upoštevati tudi zbiratelje orožja, ki na posamezne kose gledajo zgolj kot na tehnično dovršene izdelke, v katere je vtkanega ogromno tehničnega znanja, patentov, materialov in oblikovalskega znanja.
Kot izkušen zdravnik, ki mu je ostalo še nekaj let do upokojitve, lahko povem, da veliko več prebivalcev Slovenije umre od posledic alkohola, kajenja in nepravilnega prehranjevanja kot od strelnega orožja. Zato bom tudi tukaj napisal stavek, ki ga večkrat ponovim: »Nikoli ni žlica kriva, da je nekdo debel, tako tudi orožje ni krivo za neko smrt.« Vedno za orožjem stoji konkreten človek s svojimi psihičnimi težavami, frustracijami in drugim. Po drugi strani so tudi lastniki orožja organizirani v strelskih društvih, kjer se razvija in neguje strelska kultura. Če izvzamemo državni inštituciji, vojsko in policijo, je Lovska zveza Slovenije edina organizacija, ki načrtno in strokovno usposablja lovce za varno rokovanje z orožjem in razvija orožno kulturo med svojim članstvom.
Kot udeleženec vojne za Slovenijo 1991 in vojni veteran nikakor ne morem pristati na trditve, ki so se zadnja dva meseca množično pojavljale v medijih, in sicer da je Anton Krkovič glavni osamosvojitelj Slovenije. Lahko mu priznamo nekoliko večjo vlogo, na primer to, da je v celotnem mozaiku prispeval od 3 do 4 kamenčke, mi preostali pa po enega. V marsikaterem muzeju sem videl kakšen mozaik, ki so mu manjkali posamezni kamenčki, kar pa niti malo ni skazilo celotne podobe.
Na koncu kot ljubitelj in zbiratelj orožja nasprotujem omejevanju nabave orožja posameznikom. Absolutno pa se strinjam, da mora to biti v skladu s predpisi in veljavno zakonodajo. Želim si, da bi bil nekoč ves svet brez orožja, vojske in policije, da bi vsi bili miroljubni in pošteni, da bi si orožje ogledovali le v muzejih oziroma muzejskih zbirkah. Zavedam se, da je to v trenutnih razmerah zgolj utopija, upam pa, da bo v prihodnosti enkrat le prišlo do tega.
Na žalost nas stavek Historia magistra vitae est (Zgodovina je učiteljica življenja) opozarja, da je velika večina dosedanje zgodovine hkrati tudi zgodovina bojevanja oziroma vojskovanja. Tudi stavek starih Rimljanov Si vis pacem, para bellum (Če želiš mir, se pripravljaj na vojno) v trenutnih razmerah postaja še kako aktualen. Upam, da se oblast ne boji oboroževanja ljudstva. Zgolj kot dodatek vsem zbirateljem in ljubiteljem orožja naj pojasnim, da oznaka za naboj 9 krat 19 mm (standardni naboj zveze Nato za pištole) parabelum prihaja prav iz tega stavka.
Boris Pogačarčlan društva SRP, veteran vojne za Slovenijo 1991, Ljubljana
