V oddaji Pričevanja na RTV SLO 1 25. 2. 2024 je voditelj Jože Možina povabil kot gosta Franceta Cukjatija, med drugim predsednika našega državnega zbora 2004–2008. Cukjati, tudi zdravnik in poslanec SDS, je bil v državnem zboru med pobudniki zakona (veljaven od 7. 9.2000) o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Bolje rečeno, med pobudniki referenduma (7.6. 2001) o tem zakonu, kjer jih je najbolj motilo, da je samskim ženskam dovoljena umetna oploditev. Skoraj tri četrtine sodelujočih na referendumu je zavrnilo spremembe tega zakona. Ker sta oba sodelujoča v tej oddaji po eni strani bila rodoljubno zaskrbljena zaradi padanja števila rojstev pri nas, je škoda, da se po drugi strani ni nihče od njiju spomnil pohvaliti tega odbranjenega slovenskega medicinskega dosežka (v svetovnem vrhu), ko se vsako leto pri nas rodi okoli 1000 otrok (5 % vseh) z biomedicinsko pomočjo. Poenostavljeno, v 25 letih je to 25.000 slovenskih otrok, ki jih sicer ne bi bilo. Slovencev denimo za tri dobra Grosuplja. Podatek bi krasno sodil v tokratno nosilno tezo oddaje o slovenski dvoličnosti.
Gost France Cukjati je kot nesporen humanist in razumnik zastavil večno neodgovorjeno vprašanje, zakaj ječarji mučijo zapornike, tudi take, ki jim je namenjena neizogibna smrt. Ker je omenil brezna, nas je usmeril v čas 2. svetovne vojne. In po njej, kar sicer vse preveč usklajeno dodajajo blagi ohranjevalci neofašističnega spomina na brezna in fojbe tostran in onstran naše zahodne meje. Tiste fojbe, ki jih tam ne dovolijo odpreti, naša uradna levosredinska stran pa se začuda ne odziva. Naša desna stran ne začuda.
Med 2. svetovno vojno so pri nas zapirali predvsem Slovence protifašistične in protiokupatorske strani. Ki niso sami sebe zapirali, ampak jih je okupator ob požrtvovalni pomoči domačih sodelavcev. Le-ti so seveda mučili zaprte Slovence (tudi s svetim križem po glavi, denimo v Ljubljani), določene ali ne za usmrtitev. A se Cukjati morda sprašuje, zakaj so »te podobe zla« mučile vse te množice Slovencev?
Cukjati je mnenja, da je velika politična napaka (ene naše, ne obeh strani) nastopati na volitvah z novimi obrazi. In kaj pravi naša brezsrčna statistika? V samostojni Sloveniji je večina naših predsednikov vlad ob nastopu imela 42–46 let (Peterle, Drnovšek, Rop, Janša, Pahor, Bratušek, Šarec), sami nepreverjeni novi obrazi. Vseeno pa nekaj upanja temu geronto-merilu le dajeta vsaj dva primera iz zadnjih desetih let, Miro Cerar (51) in Robert Golob (55 let). Manj nova in mlada obraza. A Cukjati ne more biti miren niti za politike velikih evropskih držav, kot so denimo zdajšnji (kar desni) premierji v Franciji (40 let ob nastopu), Madžarski (35 let), V. Britaniji (42 let), Italiji (45 let) … Za boljšo voljo pa je vendarle v Nemčiji sedanji (levi) kancler ob nastopu štel zadovoljivo ostarelih 63 let.
Gost je žal le bežno omenil hude dogodke na RTV Ljubljana, a je (ne pretežko) sklepati, na kaj (vse) je s tem mislil. A ni gotovo, ali je za depolitizacijo naše javne RTV in državnih uradov za komuniciranje res prava pot (kot 2020–2022) namestiti na ključna vodilna mesta novinarje in voditelje, ki so jih politično enoumno utrjevali v strankarskih medijih (TV, časopisi). In ali svetuje, naj vsaka vlada (tudi sedanja) ubere enako preverjeno pot?
Zanj so moteče tudi globe, ki so jih nalagali kršiteljem zakonskih korona predpisov, pa jih je sedanja vlada »totalitarno skenslala« (citat) in vrnila kaznjencem. Nihče od njiju v studiu (ne začuda?) pa ni omenil, da ti zakonski predpisi sploh niso bili zakonski, saj (nerazložljivo neprofesionalno) niso izšli v uradnem listu. Kot bi morali vsaj v demokratični netotalitarni državi.
Igor Mravlja, Ljubljana
