Dolgoletni ameriški kongresnik slovenskih korenin James Oberstar je na straneh tega časopisa položaj takrat komentiral z besedami: »Oh, če bi Slovenija imela nafto...« Stavka mu ni bilo potrebno dokončati. Jasno, vse bi bilo drugače – gospodarsko, varnostno, politično. Zdaj že pokojni Oberstar je imel že takrat prav in prav ima še danes. Potrebujemo nafto, veliko čudovite nafte.
Zato je v strateškem interesu Republike Slovenije, da pridobi Teksas.
Bodimo iskreni. Združene države Amerike zanj ne skrbijo posebej dobro. Od vseh petdesetih zveznih držav je v Teksasu z naskokom največ odraslih brez zdravstvenega zavarovanja. Teksas ima ogromno nafte in samo v zadnjem tednu so odkrili za 1,6 milijarde sodčkov novih rezerv, pa je kljub vsemu bogastvu prihodek teksaških gospodinjstev pod ameriškim povprečjem. Infrastruktura v državi samotne zvezde (tako rečejo Teksasu) ima zelo povprečno oceno C. Po številu nasilnih kaznivih dejanj je nad ameriškim povprečjem. In še bi lahko naštevali.
Pri tem se je potrebno vprašati, zakaj Teksas sploh je ameriški. Od vseh ameriških zveznih držav je bil namreč edini, ki je bil prej samostojna država, saj se je leta 1836 odcepil od Mehike. Združene države so njegovo samostojnost tudi priznale! Potem pa so ga leta 1845 anektirale ob nasprotovanju tistih, ki so tam živeli najprej - staroselcev. In v resnici so si ozemlje odločile priključiti predvsem zaradi nabiranja političnih točk kasnejšega zmagovalca predsedniških volitev leta 1844 Jamesa K. Polka, kar kaže, da zgodovinsko gledano ni šlo za naravni proces. Sploh, ker si je Polk za aneksijo zavzemal tudi zato, da v ameriški politiki okrepi suženjstvu naklonjene sile.
Ideja o tem, da Teksas ne bi bil več del Združenih držav, je tam še vedno zelo živa, verjetno bolj kot v kateri koli drugi ameriški zvezni državi. Kakšna tretjina ljudi podpira referendum. Torej je pot procesu odcepitve odprta, potem pa bo potrebno izpeljati še priključitev Sloveniji. Dokazov o utemeljenosti takšnega koraka ne bi smelo biti pretežko pridobiti, saj so slavne ladje portoroške Splošne plovbe v teksaških pristaniščih že pred desetletji odmetavale sidra, vsej protipriseljenski gonji navkljub pa v Teksasu še danes žalujejo za slavnimi slovenskimi rokami, ki so obmetavale koše.
Mogoče sicer je, da se Bela hiša ne bo strinjala. V tem primeru bodo lahko sledile deset odstotne dajatve na premoženje družine ameriške prve dame v Sloveniji. Če to ne bo zaleglo, bodo 25 odstotne. In potem se bo pritisk še stopnjeval. Kako? Boste videli. Zdaj je pomembno, da se začnejo takoj pogajati s predsednico republike. Argumenti, ki jih ima v rokah Slovenija, so trdni in najlepši, kar jih je kdaj bilo. Prvi korak je klic v hotel Union in rezervacija apartmaja za Marka Rutteja. Mamica čaka.