Pristavo z manjšim dvorcem, gospodarskimi poslopji in pripadajočim zemljiščem so postavili jezuiti leta 1611 in je že med gradnjo dobila ime Podturn. Za njo je na bližnji jasi izviral manjši bister studenec in kot neimenovani potok tekel po jasi nekaj deset metrov jugozahodno od dvorca ter polnil manjše jezerce pod njim. Ob izviru studenca so se začeli zbirati mladi ljubljanski pesniki, pisatelji in gledališčniki, ki so tja hodili po navdih. Sčasoma so mu dali ime Hipokrena, po grškem bajeslovnem studencu, ki da tistemu, ki pije iz njega, pesniški navdih. Že Valvasor je zapisal, da so jezuiti uredili okolico dvorca, ki je postala prijetno sprehajališče, v »naravnem amfiteatru« za gradom pa so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Josip Gruden to potrdi z zapisom, da so 6. 2. 1670 jezuitski gojenci pod Turnom uprizorili dramatično ljudsko igro Raj (Paradies). Igrali so revnejši dijaki, ki jim je bilo celo dovoljeno, da jo igrajo v domačem, slovenskem jeziku, brez »mašinerije« in kulis, v naravnem amfiteatru ob dvorcu.
Sem je hodil tudi mladi Valentin Vodnik, ko je kot Šiškar obiskoval v letih 1769–1773 jezuitsko in nato državno terezijansko gimnazijo. Učitelj Janez Jakob Knauer ga je navduševal za pesništvo in k prigodnemu pesnjenju. Redni obiskovalec studenca je bil kot dijak ljubljanske gimnazije od leta 1842 do 1850 tudi Janez Trdina, slovenski pisatelj in zgodovinar, ki to opisuje v svojem življenjepisu.
V tem času, sredi 19. stoletja, so ob dvorcu Podturn postavili nov vodnjak, na katerem je na podstavku stal litoželezni kip vodne nimfe (za nekatere tudi muza), ki iz vrča v roki zliva vodo. Vodnjak je bil izdelan in postavljen v letih, ko je dvorec odkupil cesar Franc Jožef I. od deželnih stanov in ga je dal leta 1852 v dosmrtno uporabo svojemu vojskovodji, feldmaršalu Jožefu Radetzkemu. Dvorec je leta 1860 odkupila mestna občina in so ga začeli imenovati tivolski grad. Prva svetovna vojna leta 1918 in burna leta po njej so prekinila lahkotno življenje dijakov in zelo verjetno tudi njihove prihode k naravnemu amfiteatru ob potoku pri tivolskem gradu.
V 30. letih je mestna občina urejala Tivoli in večino del zaupala Plečniku, med drugim ureditev poti do tivolskega gradu, široko promenado, Jakopičevo sprehajališče. Urejanje je trajalo kar dolgo, od leta 1931 do 1933, ob tem so posekali kostanjev drevored, kar je med meščani sprožilo ogorčenje. Del te ureditve je bila tudi oživitev nekdanjega naravnega amfiteatra na jasi ob tivolskem gradu, katerega zgodovino je temeljiti Plečnik zagotovo dobro poznal in jo želel obuditi. Na jasi za dvorcem in ob poti na Rožnik, tam, kjer se teren že dviguje v naravni amfiteater, so po Plečnikovem načrtu leta 1933 postavili letno gledališče – avditorij. Na zgornji rob jase, za lesenim avditorijem, so prestavili vodnjak z litoželeznim in pozlačenim kipom vodne nimfe, ki naj bi simboliziral studenec Hipokreno. Tudi s tem je želel Plečnik obuditi misel na mlade pesnike in gledališčnike, ki so se tu zbirali že stoletja, saj bi v nasprotnem izbral drugo, funkcionalno primernejšo lokacijo. Nedvomno je bilo to tudi vodilo pobudnikov mestni občini za rekonstrukcijo odstranjenega Plečnikovega avditorija, saj je za zahtevnejše uprizoritve na voljo večji avditorij v Križankah.
Med vojno je avditorij za gradom Tivoli začel razpadati, že od konca vojne leta 1945 pa so tu prirejali predstave priljubljenega letnega kina in celo plese. Sčasoma je interes tudi zanje pojenjal, leta 1953 so kino ukinili, jaso pa so zatravili. Vodnjak je še leta 1952 stal skrit za »projekcijsko kabino kinogledališča Tivoli« in čakal na primernejšo postavitev na kakem drugem kraju parka.
Na pobudo zavoda za varstvo spomenikov so leta 1952 v Mestni občini Ljubljana sledili Plečnikovemu predlogu, ki je predvidel na Ribjem trgu »sodoben, po možnosti s kovanim izdelkom, poudarek trga«. Plečnikova pobuda je bila realizirana šele leta 1981, ko so vodnjak restavrirali in prestavili na Ribji trg ter ga poimenovali vodnjak Devica. Vodnjak je bil že po 15 letih potreben ponovne restavracije, ki so jo izvedli leta 1997 po načrtu arhitekta Jureta Lenarda, obnovitvena dela so izvedli v delavnici kiparja Petra Malija. Po litoželeznem kipu device so izdelali kopijo iz umetne smole, ki je za zunanje vplive bolj odporna kot železni original. Oba kipa je kipar Vasja Urlih pozlatil, saj je bil tak tudi prvotni kip.
To, da kip vodne nimfe oziroma Hipokrene sedaj stoji na Ribjem trgu, je verjetno (razumen) razlog, da so se na Mestni občini Ljubljana odločili ob načrtovani rekonstrukciji Plečnikovega avditorija postaviti drug kip, ki pa bo moral biti vsebinsko povezan z zgodovino in namenom tega prostora.
Mogoče je rešitev kritike iz poziva, da ni predvidena vrnitev vodnjaka z nimfo k avditoriju, v tem, da se lahko ob tem tja vrne tudi že leta 1997 obnovljeni izvirni litoželezni in pozlačeni kip nimfe, ki sedaj krasi eno izmed soban ljubljanske mestne hiše.
Vasja Butina, Ljubljana
