Diagnoz obolelosti plačnega sistema v javnem sektorju se glasi: »Sistem je zamrznil.« Kakšno terapijo je treba uporabiti v takšnem primeru, vedo tudi laiki, čeprav nimajo nobenega znanja o plačnih sistemih. Plačni sistem je treba najprej odmrzniti in se šele potem lotiti njegovih sprememb in popravkov. In kako je mogoče plačni sistem odmrzniti?
Preprosto: osnovnim plačam, ki jih za slehernega od 65 plačnih razredov določa plačna lestvica, je treba pripisati le drugo mersko enoto. Namesto vrednosti v evrih moramo uveljaviti točke, ki predstavljajo relativno vrednost plač. Določiti je treba le še vsakokratno aktualno vrednost točke v evrih. Ko točke transformiramo v evre, dobimo verodostojen podatek o vrednosti osnovne plače.
Pri vrednosti točke 2,3 evra (izhodišče je zajamčena plača) lahko ponovno vzpostavimo prvotna plačna razmerja. Predsednici republike bo tako namesto sedanjega 5-kratnika pripadla prvotna osnovna plača, ki je 12-kratnik osnovne plače prvega plačnega razreda. Kakšne naj bodo spremembe plačnega sistema? Sestavine, ki določajo raven zahtevnosti dela in jih povsem zgrešeno prikazujemo kot dodatke k plači, je treba obravnavati kot sestavni del osnovne plače, ne pa kot dodatek. Različni dodatki, ki v resnici to niso, danes predstavljajo kar petino mase bruto plač. Zgrešena politika dodatkov je prinesla še vrsto nenormalnosti, kot so na primer mladi in stari zdravniki, kar z zahtevnostjo dela res nima ničesar opraviti.
Čas je, da se resno lotimo reševanja problemov, ki so vgrajeni v plačni sistem. Nekakšni samostojni stebri plačnih skupin, kakršne za zdravstvo napoveduje minister Loredan, gotovo niso rešitev za skupne probleme, ki so lastni večini plačnih skupin in podskupin. Takšen pristop bo imel nasproten učinek. Plačni sistem v javnem sektorju bo postal še bolj neobvladljiv. Dobil bo podobo množice nepovezanih stebrov, kakršne vidimo na razvalinah antičnih svetišč.
Ni drugega izhoda, kot da, četudi postopno, pristopimo k merjenju zahtevnosti del in nalog z orodji analitičnega ocenjevanja delovnih mest. To ni le pot do pravične plačne politike, temveč tudi pot do učinkovite organiziranosti javnega sektorja. Brez dobre organizacije, izvrševanja del in nalog pa ni uspešnega javnega sektorja. To velja tudi za zdravstvo.
Kako naj ukrepa izvršilna oblast? Ob neizbežnem gašenju požarov, kot so razmere v zdravstvu, mora vlada pripraviti temeljit načrt prenove organizacije javnega sektorja in plačnega sistema. Improvizacije, kakršne najdemo v veljavnem plačnem sistemu, mora nadomestiti analitično ocenjevanje del in nalog in primerna organizacija dela. Napovedane opozorilne stavke naj delujejo kot motiv izvršilni oblasti, da projekt »učinkovit javni sektor«, ki je desetletje dolgo ležal v vladnem predalu, vzame v roke in ga uresniči.
Janez Krnc, Litija
