Vse te lastnosti pa so daleč daleč nad nivojem preštevanja točk in deljenja šol na dobre in slabe. To je duhovno-moralni nivo, ki učencu, dijaku, študentu lahko daje ogromno ustvarjalnega zanosa, veselja do izobraževanja in konec koncev do doseganja dobrih rezultatov.
Kajti, sprašujem se, le kako lahko na podlagi enega rezultata sklepamo na lastnosti celotne šole? Kje so tu učenci, dijaki, kje so tu učitelji, kje je tu človečnost?
Ni je, samo točke in točke in materialno zavedanje samega sebe. Ob vsem tem pa se sprašujemo, zakaj otrok ne hodi rad v šolo. Odgovor je kot na dlani; na začetku svoje poti je zvedav, čustveno odprt, duhoven, raziskovalen, ustvarjalen, potem ga začnemo materialno omejevati in mu pogojevati nadaljnje njegovo izobraževanje s točkami. Pri tem nas učenec kot osebnost sploh ne zanima več. In tako tudi njega šola sploh ne zanima več.
Tako pa tudi staršev ne zanima nič drugega kot to, katera šola ima boljše rezultate ob koncu leta.
Spoštovani na ministrstvu za šolstvo, spoštovani učitelji in vsi, ki smo kakor koli povezani s šolo, dajmo vendarle pogledati mladega človeka z več strani, vzemimo ga kot osebnost z vsemi njegovimi potrebami in težavami in delajmo zanj, ne za točke. Zakaj pa ne bi ocenjevali šol po prijaznosti, toplini, empatiji in spoštovanju?
Treba se bo močno zamisliti.
Asist. Jurij Marussig, mag. prof. inkluz. ped.
