Avtobusi so nevralgična točka za vse nas, ki uporabljamo to obliko prevoza. Najprej se lotimo vstopanja in izstopanja. Sedaj je režim tak, da se vstopa pri sprednjih vratih in izstopa pri srednjih oziroma zadnjih. Problem je v tem, da avtobusi na postajališčih stojijo več časa, kot če bi bilo vstopanje možno tudi pri zadnjih vratih. Po navadi so problem starejši ljudje pa matere z otroškimi vozički in invalidi in še kdo. Če bi poizkusili z vstopanjem tudi pri zadnjih vratih, bi promet tekel hitreje, o tem sem prepričan. Nekoč sem to preveril s štoparico. To sem povedal odgovornim na LPP in so mi rekli, da bi bilo potem preveč goljufanja oziroma voženj brez vstopnic. Odgovoril sem, da bi lahko zaposlili kontrolorje, ki bi, o tem sem prepričan, prej ali slej zaslužili svojo plačo. Če ne drugače, bi lahko uporabili voznike, ki zaradi različnih razlogov ne vozijo več.
Zaradi stanja, ki vlada sedaj, se porabi več goriva in tudi promet je počasnejši. Torej, onesnaževanje zraka in čas ljudi nista prava argumenta. Predlagam, da bi poizkusili, in to bi bil strošek sprememb oznak za izstopanje oziroma vstopanje. V bližnji prihodnosti si bom vzel eno ali dve popoldnevi za to, da bom na nekaterih linijah meril čas, ki ga potrošimo pri čakanju, in od ene do druge končne postaje meril izgubljeni čas. Kar bomo preračunali tudi v smislu izgube goriva. Mislim, da bi s tem tudi nekoliko razbremenili voznike, ki morajo sedaj kontrolirati potnike in veljavnost njihovih vstopnic.
Druga plat zgodbe je notranja urejenost avtobusov. Pišem pa izrecno kot slepa oseba, ki redno uporablja LPP. Povezave držal so mnogokrat prekinjene in zato se je med vožnjo težko prebijati proti srednjemu delu avtobusa. Ljudje to opazujejo in ponujajo pomoč, vse to pa ne bi bilo potrebno, če bi bila držala vsepovsod in neprekinjena. Morda tu zadenemo na del prejšnjega problema. Če bi ljudje izstopali na sredini, bi se gibanje usmerilo proti sredini in proti koncu avtobusa, ki je v primeru krpana precej dolg. Držala v višini dveh metrov so tudi praktično neočiščena, tako da imamo tisti potniki, ki se držimo zanje, prašne roke. Moram reči, da v večjih mestih, kot so London, Pariz in Rim, tega problema nisem zaznal.
In če že govorimo o premikanju potnikov iz sprednjega dela avtobusa proti zadnjemu, bi lahko poizkusili z nekaj elementarnosti. Zakaj pozimi ne bi bolj ogrevali zadnjega dela in manj sprednji del avtobusa? Zanimivo bi bilo opazovati, ali bi se potniki nagonsko bližali toploti. Prav nasprotno bi poizkusili poleti ali takrat, ko so temperature visoke, torej hlajenje zadaj. Večkrat naletim, da se po nekaj zelo mrzlih dneh otopli in v avtobusu je še vedno vroče, kot bi bilo zunaj mrzlo. Mislim, da bi lahko po vremenski sliki nastavljali temperaturni avtomat na ustrezno raven. Tudi glede zvočnih najav postajališč imam pripombo, da so nekatere preglasne, drugih pa skoraj ni slišati. O tem, da so nekatere nastavljene v napačno smer, sploh ne govorim, ker so redke; na to opozorim voznika, ki to praviloma popravi. Boljša plat LPP pa so vozniki, s katerimi nimam prav nobenih slabih izkušenj, prej nasprotno, saj so mi kot slepi osebi vedno na razpolago ali pa me počakajo nekaj sekund, da pridem do avtobusa, čeprav bi lahko mirno odpeljali.
Vodstvo LPP pa je posebna točka. Ko jim razlagam vse te probleme, mi nekateri odkrito ne verjamejo, da je res tako. Predlagam, da preizkusimo na katerem koli avtobusu, pa so vedno vsi zasedeni; da bi šli naravnost v promet, se jim ne ljubi, ker menda nimajo časa. Nekateri pa so se mi v obraz smejali, češ da pretiravam in da so naši avtobusi kot letala, saj imajo vso avtomatizacijo. Pravim jim: če je tako, zakaj tega ne uporabljamo? Pa se zopet smejijo. Če jih razjezim, mi celo očitajo, da imamo slepi ljudje že brezplačno vozovnico in zakaj se torej razburjamo, če pa vsi drugi lahko mirno živijo s tem. Tako ostajamo na različnih bregovih in stvari se ne spreminjajo.
Luj Šprohar, Ljubljana
