Banka danes ne rabi dvanajstih etaž (in še razvojne kapice na vrhu). Rabijo jih druge panoge. Recimo turizem. Ampak če slišimo, da bi NLB lahko prodala stolpnico, pol Ljubljane in Slovenije takoj zapaničari, da bo potem tam hotel in da je to seveda nedopustno. Ker kulturna oz. arhitekturna dediščina. Profanacija arhitekture. Še tam bi gužvo delali! Pomislite, na zdaj praznem trgu bi bili ljudje!
Ne moremo za nazaj dolžiti arhitektov, da pri projektiranju niso predvideli prihodnjih družbenih sprememb. Ravnikar ni mogel vedeti — kot tudi nihče drug ni mogel —, kakšne bodo slovenske potrošniške navade in ekonomske kapacitete čez petdeset let. Kaj šele personalno-prostorske potrebe bančnega sektorja.
Znamenitosti so super, vendar so samo kulise nekih družbenih aktivnosti. Nimajo vse stavbe take sreče kot recimo NUK, ki je lahko samo biblioteka in nič drugega. (Stadion pa ima to smolo, da je lahko samo stadion.)
Ampak za to so tukaj neodvisni strokovnjaki in bog ne daj župani s svojimi strokovnjaki. Oni so tisti, ki bi morali vedeti — ali vsaj slutiti —, da se bližajo spremembe in da je treba dejavnosti in panoge smiselno prerazporejati v skladu s predvidevanji sprememb po mestu. Med novogradnje in zaščitene landmarke.
Žal to ne enim ne drugim strokovnjakom ne gre dobro od rok. Prvi so nepopustljivi, zateženi akademiki. Prepričani, da je v mestu vse enkrat za vselej. Da mora biti Maxi vedno Maxi. Drugi pa so samo praktiki, ki jim spovedniki ekonomskega liberalizma podeljujejo odvezo za urbanistično nedelo. Birokratizem in zakonodaja tudi ne pomagata. Pohlep nepremičninarjev in najemodajalcev še tem manj.
Vir: fokuspokus.si