Leva sredina je bila sama preveč razdrobljena. Manjkajoči odstotki niso skrivnost, temveč posledica konkretnih odločitev, zamer in političnih apetitov. Približno 6 % glasov se je razpršilo izven dosega koalicijskega potenciala, ravno dovolj, da je tehtnica obstala v zraku.
Del odgovornosti nosijo projekti in posamezniki, ki so nagovarjali isti bazen volivcev, a brez realne možnosti, da bi po volitvah prispevali k oblikovanju vlade. Miha Kordiš je s poudarjeno ideološko držo nagovoril ožji, bolj radikalen segment, a pri tem prispeval k drobljenju prostora, ki bi potreboval povezovanje. Vladimir Prebilič je bil dovolj prepričljiv, da odvzame glasove, ne pa tudi, da jih učinkovito prevede v politično težo. Pirati Slovenije pa ostajajo tipičen primer stranke, ki nagovarja relevantne teme, a brez kritične mase, potrebne za resničen vpliv.
Skupni imenovalec ni ideološka razlika, temveč odsotnost strateškega razmisleka. Namesto konsolidacije smo dobili konkurenco znotraj istega prostora. Volivci leve sredine so se preveč razpršili. In v proporcionalnem sistemu razpršenost pomeni izgubo.
Robert Golob je tako zmagal, a hkrati ostal brez dovolj široke podpore za enostavno sestavo koalicije. To ni osebni neuspeh, temveč simptom političnega prostora, ki ne zna več seštevati.
Volitve niso le izraz identitete, temveč tudi mehanizem za dosego oblasti. Šest odstotkov se morda zdi malo. A v politiki je to pogosto razlika med vladanjem in opozicijo.
Polona Jamnik, Bled